Trud za družbeno odgovornost, ki poteka že nekaj let uradno mednarodno, se da šteti za trud za poštenost vplivnih do vplivancev. Torej je podoben:

• boju tlačanov za upoštevanje, ki je imel oznako boj za staro pravdo (= pravico),

• uporu sužnjev v starem veku in v ZDA,

• boju Martina Luthra Kinga za njegove sanje o enakopravnosti črncev – Afro-američanov v ZDA,

• sindikalnemu boju za enakopravnost delavcev (spomenik le-temu sem videl nedavno v Detroitu v velikem parku poleg trojnega nebotičnika z muzejem idr. GM),

• boju za omejitev pojmovanja lastništva na lastništvo stvari, ne da zajema hkrati tudi neomejeno oblast nad ljudmi, ki uporabljajo stvari kot mezdni delavci in občani,

• itd.

Vedno gre v skupnem bistvu za trud odpraviti ali vsaj omiliti pristransko zlorabo lastniškega in s tem oblastniškega vpliva, ki škoduje:

• zaposlenim,

• poslovnim in drugim partnerjem in udeležencem procesov poslovanja in/ali drugega (so)delovanja,

• posrednim udeležencem takih procesov, označenim s pojmom širša družbena skupnost,

• pa tudi vsem drugim ljudem, ki jim zloraba vpliva vplivnih kvari ali celo uničuje naravno okolje kot pogoj za življenje.

Take zlorabe povzročajo odpore ljudi, ki se in ko se zavestno počutijo izkoriščani, zlorabljeni in/ali oškodovani. KO odpori prerastejo v upore, nastane tudi škoda zlorabnikov vpliva, proti katerim se zlorabljanci uprejo. Upor zoper nepoštenost ima lahko obliko:

• vidne ali prikrite stavke,

• kupovanja pri drugih,

• drugačnih oblik preusmeritve povpraševanja in porabe, s tem pa tudi dobička,

• zmanjšanja in/ali ukinitve poslovanja, sodelovanja, stikov, podpore,

• zanemarjanja prevzetih nalog in dogovorov, pogodb ipd.,

• oskrbovanja z napačnimi podatki kot podlagami za odločanje,

• itd.

V jeziku ekonomske teorije nepoštenost pomeni zlasti zlorabo:

• teorije prostega trga in nevidne roke,

• zakona ponudbe in povpraševanja,

• zakona zunanjih prihrankov,

• naravnega okolja,

• ipd.

Take zlorabe morda dajejo zlorabnikom korist na kratek rok, a jo morajo kasneje / na daljši rok (oni ali kasnejše generacije) odplačati z visokimi obrestmi.

V filozofskem jeziku gre za neetično ravnanje, pri čemer pač velja za etično, kar ne vsebuje zlorab.

V jeziku teorije sistemov je podlaga zlorabnega ravnanja enostranskost namesto celovitosti.

V jeziku prava se vseh zlorab nikoli ni dalo preprečiti s pravnimi predpisi. Najbrž prav zato govorijo mednarodni dokumenti o družbeni odgovornosti, da pomeni, da vplivni (npr. podjetja) delajo v korist zaposlenih, drugih interesnih deležnikov in narave preko meja, ki jih določa zakonodaja.

V jeziku ljudski rekov, torej prastare izkustvene modrosti, zlorabnik vpliva z ritjo podira, kar z rokami ustvarja, ker levica ne ve, kaj dela desnica, zato pa se obnaša kot slon v trgovini porcelana.

Tudi premalo celoviti in zato enostransko zavajajoči viri informacij v:

• poslovnih in drugih knjigah in dokumentih,

• oglaševalskih sporočilih,

• sporočilih o znanstvenih in drugih raziskovalnih dosežkih, časopisnem in drugem javnem obveščanju – političnem, strokovnem, novinarskem ipd. -,

• sodnih in drugih pravnih stikih in odločitvah ter določilih,

• ipd. –

so zunanji znaki, da gre za prešibko družbeno odgovornost.

Ljudem in njihovim organizacijam, ki se v tako enostranskost spustijo, vsaj na daljši rok grozijo nevarne, pogosto drage ali celo usodne posledice. Take posledice se večinoma uresničijo, kadar vpliv, ki so jih vplivni šteli za manj pomembne / nepomembne stranske učinke, privedejo do nepredvidenega, a pomembnega škodljivega ali celo uničevalnega vpliva, kot so npr.:

• posledice zastrupljenih medsebojnih odnosov med ljudmi in/ali njihovimi organizacijami od družin preko podjetij do držav itd.,

• neuporabna zastrupljena voda, zrak, hrana in zato bolezni vse do epidemij in pandemij,

• vojne vse do svetovnih vojn,

• klimatske spremembe,

• druga porušena sorazmerja v naravi in družbi z uničevalnim vplivom,

• teroristični odzivi ljudi z občutkom, da so izkoriščani, do ljudi, za katere imajo občutek, da imajo in zlorabljajo svoje privilegije v škodo izkoriščanih,

• itd.

Skratka, ko nehata delovati:

• zakon potrebne in zadostne celovitosti in

• etika soodvisnosti

v obliki družbene odgovornosti, se obetajo hude težave.

Četudi ima npr. darovanje denarja in svojega časa za nevladne in druge družbene organizacije načelno namen, da bi ravnali družbeno odgovorno, pomeni koristen, a samo droben in delen ukrep, ki lahko dokaj poenostavljeno izraža družbeno odgovornost. Včasih utegne pomeniti celo prikrivanje resnice ali samo-tolažbo ob enostranskem in zato vsaj potencialno škodljivem ostalem delovanju istih ljudi in/ali njihovih organizacij. Prev bi bilo zajeti mnogo več.