Barbara Kvac iz nevladne okoljske organizacije Fokus je bila tudi napol uradna predstavnica Slovenije na neformalnem zasedanju pogodbenic kjotskega protokola v Bonnu pretekli teden. Tam naj bi države malce bolj natančno postavile temelje za podnebni dogovor konec leta na Danskem. Kot pravi, Slovenija po letu 2012 ne bo plačevala le za dodatne emisijske kupone, temveč tudi za pomoč državam v razvoju.

Je dogovor o delitvi bremen boja proti podnebnim spremembam in prilagajanja nanje kaj bližje?

Ne kaže ravno dobro, ponavljajo se ista stališča kot že velikokrat doslej. Dokumentacija se spet odpira, pri čemer se sliši iste pomisleke in ista vprašanja.

Slovenija že zdaj ne izpolnjuje zavez kjotskega protokola.

Te kupone moramo kupiti, nič drugega nam zdaj ne preostane. Le tako namreč izpolnimo zaveze kjotskega protokola. Če jih ne bi, bi plačali še veliko več, za povrhu še kazen.

Zakaj je tako?

Razlogi so jasni, načrtovani ukrepi niso bili izvedeni. To se je med drugim zgodilo zato, ker posamezni vladni resorji kadrovsko niso dovolj močni, še bolj pa zato, ker so si vsi odgovorni zatiskali oči. Nihče ni ukrepal.

Kako naprej?

Dosledno je treba izvajati sprejeti novi program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.

Bi se lahko s tem v prihodnje izognili dodatnim stroškom?

Za naprej je precej jasno, da bomo morali še kaj plačati. Med izdatke države bodo gotovo sodile finančne obveznosti za pomoč državam v razvoju. Po naših izračunih bi morale razvite države, ki nosijo zgodovinsko odgovornost za emisije, na leto za pomoč državam v razvoju nameniti 110 milijard evrov. Od tega bi EU plačala 35 milijard evrov, kar za Slovenijo pomeni 150 milijonov evrov na leto. O tem se države sicer še pogajajo. Gotovo pa je, da bomo nekaj morali plačati in povrhu še bistveno zmanjšati emisije.

Za koliko bi morali zmanjšati emisije?

Bistveno je upoštevati znanstvene ugotovitve, da rast globalne temperature ne sme preseči dveh stopinj Celzija. To pomeni, da bi morale razvite države, med katerimi je tudi Slovenija, do leta 2020 emisije zmanjšati za več kot 40 odstotkov, do leta 2050 pa za 95 odstotkov.

Kako to doseči?

Če ne bomo kmalu oblikovali novih razvojnih strategij, bomo spet zamudili vlak najcenejšega možnega ukrepanja. Po vseh študijah je takojšnje ukrepanje najcenejše. Učinkovita raba energije, obnovljivi viri energije, drugačna prometna politika, usmeritev v energetsko neintenzivne sektorje industrije, so možnosti, ki jih Slovenija lahko izkoristi. Velika svetovna težava, na katero Slovenija nima vpliva, pa je rast prebivalstva. S tako rastjo prebivalstva nastajajo nove težave, predvsem pa se možnost za zmanjšanje emisij zelo krči.

Pri nas se v energetiki omenjata zgolj dva projekta, šesti blok termoelektrarne Šoštanj in drugi blok NEK.

Ne podpiramo niti šestega bloka termoelektrarne Šoštanj niti druge jedrske elektrarne. Imamo zelo načelne pomisleke, saj ti projekti nastajajo ravno v času, ko nastaja tudi nov nacionalni energetski program do leta 2026. Pametna država bi najprej sprejela dolgoročno vizijo in šele potem, v skladu z njo, posamezne projekte. Drugi NEK postavlja več vprašanj kot ponuja rešitev in je popolnoma nesmiselna naložba. Namesto tega bi lahko ogromno storili na področju učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije. TEŠ pa je vprašljiv že zato, ker gre za porabo fosilnih goriv. Življenjska doba take termoelektrarne je 30 let in vprašanje je, kaj bomo takrat z emisijami. Za povrhu bomo za te emisije prispevali vsi državljani.