Aviel Verbruggen je, kot pravi, združil najboljše zamisli številnih kolegov strokovnjakov in pripravil preprost in razumljiv predlog sistema za dejansko zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Po njegovem mnenju je sistem trgovanja z emisijami napačen in težav ne rešuje. Ključ do uspeha je, kot meni, energetska učinkovitost. Ta bi prinesla dovolj prihranka, da bi lahko preusmerili energetske sisteme na obnovljive vire energije. Spremeniti je treba davčne sisteme in izbrati druga merila uspešnosti držav.
Lahko nekoliko podrobneje predstavite vaš sistem? Sedanji sistemi, predvideni v kjotskem protokolu, niso ustrezni?
Malce je treba nazaj. Za razumevanje nujnosti sprememb je treba pogledati sedanji sistem zmanjševanja emisij. Določili so ga v Kjotu. Za bazično leto je bilo izbrano leto 1990, od takrat do zdaj naj bi se emisije zmanjšale za osem odstotkov. Isto bazično leto ostaja tudi za dogovore do leta 2020. Prva težava je že to, da je bazično leto tako zelo daleč. Svet se je od takrat dramatično spremenil. V emisijah je vse od rasti prebivalstva do razvoja industrije. ZDA denimo vztrajajo, da so se razvile drugače kot druge države, da se je k njim priselilo ogromno ljudi. Zato se je zelo težko dogovoriti za prave številke, koliko naj posamezna država zmanjša emisije. Poleg tega pa v gospodarski krizi, kot je zdaj, za doseganje ciljev ni treba narediti nič.
To se je že prej zgodilo tudi v vzhodni in srednji Evropi ob prehodu v tržno gospodarstvo.
Seveda. Temu pravimo topel zrak. Države so dobile veliko pravic za emisije na podlagi podatkov iz bazičnega leta, čeprav se jim je nekaj let pozneje vsaj vsa potratna industrija dodobra sesula. Zdaj lahko prodajajo te pravice. Tu pridemo do naslednje težave, evropskega sistema trgovanja z emisijami.
Kaj je narobe s trgovanjem z emisijami?
Ta sistem ne deluje iz več razlogov. Najprej je tu ta topli zrak. Rusija in Ukrajina imata milijone ton toplega zraka za trgovanje. Poleg tega je ta sistem zastavljen tako, kot da bi lahko vse različne situacije v različnih državah pokrili z enim trgom in eno ceno. To je morda izvedljivo v knjigi, dejansko pa ne. Nima smisla. Ladja se vedno znova potaplja, Evropska unija pa jo hoče obdržati na gladini.
Kako?
Ponudba emisijskih kuponov je večja od povpraševanja. Njihova cena bi zdaj padla skoraj na nič, če EU ne bi določila ciljev za zmanjšanje emisij do leta 2020 in se zraven še odločila, da lahko kupone shraniš za pozneje. To pomeni samo prelaganje težave v prihodnost. Emisije se pa dejansko čisto nič ne zmanjšajo.
Kaj pa nekakšen socialni korektiv emisijskega trgovanja, mehanizem čistega razvoja, ko bogate države vlagajo v okoljske projekte v državah v razvoju? Ni to najboljši način pomoči?
To je le osnovna zamisel. Dejansko se dogaja nekaj drugega. Približno 40 odstotkov vseh projektov je na Kitajskem, večina od teh pa je eden od kemičnih procesov. Ena taka naprava stane 100 milijonov dolarjev, prinese pa za tri milijarde dolarjev emisijskih kuponov. Kitajci zdaj gradijo kemične tovarne po tekočem traku, da si bodo zagotovili možnost prodaje emisijskih kuponov še naprej. To je že perverzno. Glavna napaka je sicer to, da ves denar dobi nekaj glavnih držav v razvoju, Kitajska, Indija, Brazilija, Južna Afrika. Revne države ne dobijo nič.
Ampak to so osnove predvidenega svetovnega sporazuma v Københavnu konec leta.
Trije stebri, na katerih gradimo ta svetovni dogovor, so zelo nestabilni. Moja analiza pa je odgovor na te slabosti. Postaviti si je treba edino pravo vprašanje: Kako zmanjšati emisije?
Kako?
Ni 22 rešitev, obstaja samo ena pot. Energetski sistem je treba spremeniti tako, da ga bodo v celoti poganjali obnovljivi viri energije. Da lahko to naredimo oziroma prihranimo dovolj, da lahko tako spremembo plačamo, pa moramo postati bistveno bolj energetsko učinkoviti. Udobju se pri tem ni treba odpovedati. Imam hišo, ki porabi petino energije klasične hiše, a je udobnejša. Nihče pravzaprav ne potrebuje nafte, nihče je nima rad, ne diši in ni lepa. Potrebujemo udoben dom, avto morda, ne pa nafte.
Ampak energija je zdaj poceni.
Racionalno obnašanje človeka je tehtanje stroškov. Energetska učinkovitost stane, na drugi strani pa je račun za energijo, ki ti da misliti, da je treba nekaj narediti ali pa tudi ne. Za pravo smer potrebujemo dražjo energijo kot prej, pri čemer je pot do nižjega računa manjša poraba. To požene povpraševanje po varčnih izdelkih, po dodatni izolaciji in drugem. Podjetja, ki to proizvajajo, pa laže privabijo naložbe za razvoj.
Kako bi podražili energijo in obenem dobili dovolj denarja za spremembe?
To je v sedanjem sistemu še vedno ne povsem rešeno vprašanje. Zaradi slabosti sistema, v katerega niso vključeni niti promet niti gospodinjstva, zdaj razmišljajo o enotni ceni ogljika pa o enakih davkih za vse. To bi bilo zapleteno in nemogoče. Po mojem predlogu mora vsaka država spremeniti davčni sistem in ga usmeriti proti energetski učinkovitosti. To je naloga za vsako državo posebej, ne enotno merilo za vse države in različne razmere.
Kako pa bi merili uspešnost držav? Zdaj se zdi razmeroma preprosto.
Preverjali bi le tri podatke. Prvi bi bil delež podnebnih davkov v bruto družbenem proizvodu posamezne države. To bi bilo preprosto meriti, ker ima Mednarodni denarni sklad že zdaj register vseh davkov v vseh državah. Države bi morale določenim davkom zgolj dodati nalepko podnebni. Druga dva podatka bi bila energetska intenzivnost in delež obnovljivih virov v celotni proizvodnji energije. Tudi ta dva podatka že zbirajo. Vse tri podatke lahko potem vsako leto prikažeš za vsako državo posebej. To rešuje dve od treh temeljnih težav za svetovni podnebni dogovor.
Ostane samo še vprašanje, kako spraviti denar do revnih držav.
Sistem bi veljal za vsako državo. Te pa so razvrščene tudi po bruto družbenem proizvodu na prebivalca. Bogate države bi plačevale v podnebni sklad, revne pa iz njega dobivale. Z dodatkom, da bi bogate države, ki bi delale po začrtanih programih in se ustrezno približevale ciljem zmanjšanja energetske intenzivnosti in povečanja deleža obnovljivih virov, v sklad plačale manj kot tiste, ki ne bi naredile nič. Za revne države bi veljalo enako, tiste, ki ne bi nič naredile, ne bi dobile denarja. Sistem je vzdržen, saj ga države financirajo glede na zmožnost. Na drugi strani pa revne države dobijo denar glede na to, koliko ga lahko porabijo.
Kljub temu kaže, da se sistem trgovanja z emisijami utegne razširiti. Se to lahko zgodi?
Še v nekaj državah se pogovarjajo o uvedbi sistema, vendar je veliko pomislekov. Sistem trgovanja je tudi v mojem predlogu. Trge bi lahko uvedli večji gospodarski sektorji, denimo ladjarstvo ali jeklarstvo. A po mojem predlogu bi morali biti to trgi znotraj enega sektorja na svetovni ravni. V industriji jekla se vsa velika podjetja med sabo poznajo, vse ladje so registrirane. Če bi bilo to v enem sistemu, bi vsi v njem točno vedeli, o čem se pogovarjajo. Skoraj ne dvomim, da bi se lahko dogovorili.
Pa je to združljivo s sistemom merjenja davkov?
Pravice do emisij bi bilo v tem sistemu treba kupiti na dražbah. Zneski pa bi se ustrezno šteli kot del davkov, ki jih mora zagotoviti država. To je sicer malo bolj zapleteno, ampak povsem izvedljivo.
Kako nujna je sprememba energetskih sistemov?
Zdaj imamo zadnjo možnost za ohranitev kolikor toliko stabilnih razmer za življenje na planetu. Emisije se akumulirajo, vsako leto se vsebnost toplogrednih plinov v milijonu delcev zraka poveča za dva delca. Pred začetkom civilizacije je bilo 280 delcev toplogrednih plinov v milijonu delcev zraka, zdaj jih je 430, od tega 390 delcev ogljikovega dioksida. Da bi omejili dvig svetovne temperature na dve stopinji Celzija, bi morali ohraniti vsebnost delcev pod 400. Torej smo že čez. Zato mora biti sprememba izrazita in hitra.
Se politiki tega zavedajo?
Verjamem, da ljudje razmišljajo o tem, da je nekaj treba storiti. Veliko jih je pravzaprav že izrazilo pripravljenost, da bi kaj naredili in mnogi so tudi že poskusili kaj narediti. In ko je tako, se da veliko narediti hitro. Človeška domišljija je zmožna velikih stvari, že do leta 2020. Le signali morajo biti jasni. Žal zdaj pravih priložnosti še ni, signali politikov pa so dvoumni.
Se bo to spremenilo?
Iz zgodovine vemo, da se politične strukture spremenijo, ko družba ali njen del porabi bistveno več kot proizvede. Zaradi tega je propadlo rimsko cesarstvo, ne zaradi barbarov. Porabili so več kot so proizvedli, veliko ljudi pa je za to moralo preveč trdo delati. V nekem trenutku se dovolj ljudi odloči, da potrebujejo več enakosti in manj nasilja. Morda se bo moral počasi spremeniti tudi naš sedanji sistem, morda se bodo ljudje uprli bankam in politiki. Prerazporeditev bogastva se bo prej ali slej morala zgoditi. Bolj enakomerno bo kot zdaj. Izbire pravzaprav ni; ali bomo pobili vse, kar živi, ali pa ravnali bolj trajnostno. Ravnotežje moči na svetu pa se tako že spreminja.
Kako pomembna postaja Kitajska?
Kitajska ogromno vlaga v obnovljive vire energije. Oni in tudi nekatere druge države v razvoju ves čas skenirajo preostali svet. Točno vedo, kam se obrača zgodovina in so veliko bolj na vlaku, kot si mi radi mislimo.
Ampak Kitajci lahko rečejo, to bo ogromna hidroelektrarna in tu bo tekel daljnovod iz nje. V Evropi je odločanje veliko bolj zapleteno. Pripeljati elektriko iz ogromne sončne elektrarne v Sahari bi bilo tako menda skoraj nemogoče.
Ni ravno nemogoče, verjetno pa je to napačen pristop. Najprej bi morali postaviti decentralizirano proizvodnjo na obnovljive vire energije. Spremeniti je treba sistem, velika sončna elektrarna v Sahari pa je le nadomestek za jedrsko elektrarno. Decentraliziran sistem ima popolnoma drugačno filozofijo od centraliziranega. Za države v razvoju je slednji celo netrajnosten in škodljiv. Ti filozofiji se bosta spopadli v prihodnjih letih.
Kaj se je zgodilo leta 1980, ki ste ga označili za izgubljeno priložnost za zmanjšanje emisij?
To je dejanska zgodba o porabi energije. Manjši vrh cen energije je bil leta 1973. Takrat ni bilo na trgu nobene prave varčne tehnologije, še izolacije se ni dalo dobiti. Ob drugem cenovnem vrhu leta 1980 pa je bilo tehnologij že veliko in zaradi visokih cen so jih ljudje že tudi začeli malo bolj množično uporabljati. Če bi šli po tej poti naprej in postavili pravi davčni sistem, danes sploh ne bi imeli težav z emisijami. A zganili so se energetski lobiji, zagnali obsežno kampanjo proti davkom in uspeli. Namesto da bi varčevali z energijo, so zgradili jedrske elektrarne, odprli nove rudnike in splavili nove velike ladje.
Morda pa bo zdaj pomagalo zmanjševanje zalog nafte?
Zakaj je cena nafte tako visoka? Zaloge so velike, za sto let gotovo. Plin bi lahko črpali še 200 let. Cene so visoke, da imajo vse te korporacije ogromne dobičke, ki jih vlagajo v iskanje novih naftnih polj. Zdaj je treba preprečiti, da bi ti ljudje še naprej dobivali naš denar za to, da bomo imeli nafto še sto let. Podnebje tega ne prenese.
Kot se je pokazalo, je ta industrija zelo pomembna. Prva pomoč v tej krizi je šla avtomobilski industriji in bankam.
To je popolnoma narobe. Vse subvencije za avtomobilsko industrijo bodo udarile nazaj. Je pač tako, da ljudje, ki so ustvarili sedanji sistem, nimajo domišljije za alternative. Alternative pa so in tudi ustvarjalni ljudje obstajajo.
Pri nas razmišljajo o postavitvi drugega bloka jedrske elektrarne, pa o novih termoelektrarnah, Italijani na drugi strani postavljajo množico plinskih terminalov. Je to prava pot?
To je le nadaljevanje stare zgodbe. Vsaka odločitev za novo termoelektrarno na fosilna goriva ohranja težave za prihodnost. Potrebna drastična sprememba pa pomeni premislek, kako lahko to naredimo z obnovljivimi viri energije. Centralizirani sistemi z velikimi napravami ohranjajo na oblasti proizvajalce energije. Tri stare neučinkovite kotle zamenjati z enim novim pa je lahko dobro, temu ne morem nasprotovati.
Energetsko podnebni sveženj je kljub vsemu verjetno nekaj premaknil.
Ta sveženj je pripravil nekatere države do premisleka, če nič drugega. Danska in Nemčija že oznanjata novo tehnološko revolucijo. Niso neumni, vedo da bodo, če ne začnejo zdaj, izgubili dober položaj na trgu, povezanem z obnovljivo energijo. Zdaj so že dokaj uspešni. Če gre denar za novo termoelektrarno ali jedrsko elektrarno, nam vlak odpelje. En evro lahko porabiš le enkrat, ga boš porabil za staro rešitev, ki težave ne odpravlja?
Sveženj potem niti ni tako slab?
Ne, a treba je pripraviti sistem, prilagojen zelo raznovrstnemu svetu obnovljivih virov energije na ravni države. Nemci so to vse opredelili. Realnost je zelo raznovrstna, ne da se je zajeti z enim merilom. Če bi država rekla, da za vsak kilogram hrane da en evro subvencije, bi vsi pridelovali krompir in koruzo, ne pa solate. Potrebujemo pa vse. A eno merilo se uporablja tako pri podpori izrabe obnovljivih virov energije kot v sistemu trgovanja z emisijami.
Zdaj se govori o drugi jedrski renesansi.
Pravzaprav gre za tretjo renesanso. Prva se je zgodila takoj po drugi svetovni vojni s programom atom za mir. Ampak takrat so bili pomisleki še premočni, in ta projekt ni uspel. Drugi val je bil leta 1973, ko so cene energije zrasle. A tudi takrat je bilo še dovolj nasprotovanja, da so se projekti zavlekli. Po projektih iz leta 1973 so gradili nove jedrske elektrarne od leta 1980 naprej. Praktično vse elektrarne stojijo od takrat. Težavi sta dve. To je končna tehnologija, kjer človeška ustvarjalnost ne more več priti zelo do izraza. Drugič, to je spet centraliziran sistem, ki organizira svet pod njim. Jedrska renesansa je v popolnem nasprotju s tem.
Kaj so alternative?
Potrebujemo veliko manj energije, kot mislimo. Razsipni smo. Kaj je rešitev za 240-kilogramskega človeka, več sladkorja? Ne, telovadba in dieta. Za vse udobje doma porabim 720 kilovatnih ur medtem ko klasična hiša porabi več kot 7000 kilovatnih ur. Pomembno je, da ko končni porabnik zmanjša porabo za eno kilovatno uro, je treba zdaj zaradi izgub pri transformaciji in prenosu proizvesti tri kilovatne ure manj. Zato potrebujemo zelo učinkovite lokalne elektrarne, velike elektrarne so lahko samo podpora oziroma rezerva. Verjamem pa, da obnovljiva energija nikoli ne bo zares poceni.
Kakšno je vaše sporočilo za København konec leta?
Sklenite dober dogovor takoj po Københavnu, da se ta problem reši. Pripravite globalna navodila in globalno pomoč, težave pa naj reši vsaka država posebej. Vsaka država lahko ugotovi, da se energetsko verigo da spremeniti. Ko se ta spremeni, se spremeni tudi celotna družba.
Od zasedanja torej ne pričakujete veliko?
Skoraj gotovo bo sprejet nekakšen dogovor, a najverjetneje bo to miš, narejena iz slona. Pritisk na politike je tak, da se brez dogovora ne morejo raziti. Vendar je že zdaj vse izgubljeno, to politiki neuradno priznavajo.
Kakšna bo pot vašega predloga?
Imam veliko predavanj, ljudje začenjajo razumeti, za kaj gre in zdaj dobivam veliko podpore z vseh strani. Menim, da se bo predlog razširil, ne nazadnje imam tudi nekaj stikov iz prejšnjega, političnega življenja, ki je bil zame sicer popolna polomija. Sem strokovnjak in tu sem doma.
