Detajl si navadno predstavljamo kot nekaj majhnega, sitnega in zapletenega. Včasih celo nepotrebnega. Nekaj, s čimer se je treba ukvarjati ali kar je treba naštudirati. Takšno zamudno in intelektualno naporno opravilo dandanes ni pogosto zaželena stvar. Današ­nje življenje hoče biti sestavljeno iz trenutkov. Okolica nas skoraj dobesedno obmetava z različnimi informacijami, od katerih je običajno mogoče dojeti le posamezne izseke, ki bi utegnili biti pomembni. V resnici se celovitost informacije skriva tudi v tako imenovanem drobnem tisku. Ta pa je velikokrat tako droban, da ga ne zmoremo prebrati, kaj šele razumeti.

Podobno se dogaja na vseh področjih. Tudi pri zasnovi in gradnji naših domovanj. Za podrobnosti, za detajl, pogosto ni več časa – niti v fazi načrtovanja niti potem, ko hišo začnemo uporabljati. Ker nimamo časa uživati. V nečem, kar fizično miruje in zaživi šele ob našem pravilnem razumevanju. V nečem, v kar je nekdo vložil svoje prizadevanje in banalen stik dveh ali več gradbenih materialov spremenil v zgodbo, ki se prepleta znotraj arhitekture, ki arhitekturo tvori. V času, ko je splošni videz hiše (tako na hitro) pogosto pomembnejši od tega, kako se različni materiali medsebojno dotikajo. Kako vplivajo drug na drugega tako v funkcionalnem kot v likovnem pogledu.

Dojemanje detajlov