Kot smo poročali, se je sedmošolec med zimskim sprehodu po gozdu odločil izmeriti nekaj kotov in dolžin. Odkril je, da si pridobljene številke sledijo po Fibonaccijevem zaporedju. Menil je, da za to obstaja tehten razlog: po tem vzorcu so drevesa želela pridobiti več svetlobe.

Aidan Dwyer je nato opravil poskus. Z enakim številom sončnih celic je izdelal dve maketi. Prvo tradicionalno, z ravno površino, drugo pa s ploskvami, ki spominjajo na drevesne veje in so razporejene po Fibonaccijevem zaporedju.

Njegovi rezultati so pokazali, da je model drevesa proizvedel 20 odstotkov več energije, kar je pomenilo, da je zbral več kot dve in pol ure sončne svetlobe na dan.

Za še bolj zanimive pa so se izkazali podatki, ki jih je zbral decembra, ko je sonce na svoji najnižji točki na nebu. Njegovo »drevo« je pridobilo 50 odstotkov več energije, svetlobni čas pa se je podaljšal za polovico...