Evropska unija in boj proti podnebnim spremembam
Z izračunom stroškov za zmanjšanje izpusta škodljivih plinov v nerazvitih državah poskuša EU vplivati na druge udeleženke svetovne konference o podnebju Bruselj – Financiranje boja proti podnebnim spremembam ne bo poceni, še posebno za države v razvoju, zato je evropska komisija manj kot tri mesece pred svetovno konferenco v Københavnu, kjer naj bi sprejeli ambiciozno strategijo zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov po izteku kjotskega protokola, pripravila izračun stroškov. Do leta 2020 naj bi manj razvite države za omejevanje strupenih izpuhov potrebovale okoli sto milijard evrov na leto.
Od našega dopisnika Ogromno vsoto bi zbrali iz treh virov. Podobno kakor v industrializiranih državah bi tudi svet v razvoju (razen najmanj razvitih držav) iz javnih in zasebnih sredstev pokril 20 do 40 odstotkov pričakovanih stroškov. Okoli 40 odstotkov, torej kakih 38 milijard evrov na leto, bi prišlo z mednarodnega trga emisij ogljikovega dioksida, preostalih 22 do 50 milijard evrov na leto pa bi morale primakniti razvite države in hitro rastoča gospodarstva po svetu iz javnih virov. Komisar za okolje Stavros Dimas je omenil tudi oceno deleža Unije, ki bi od leta 2013 dalje prispevala od dveh do 15 milijard evrov na leto, kar bo odvisno od načina izračunavanja prispevkov. Če bodo pri porazdelitvi finančnega bremena upoštevali dejanske izpuste toplogrednih plinov, bi Unija – ki bo do leta 2012 izpolnila kjotsko zavezo zmanjšanja onesnaževanja za osem odstotkov – z 10-odstotnim deležem v globalnih izpustih plačala manj, če pa bi prevladalo merilo bruto proizvoda, bi EU, glede na 30-odstotni delež svetovnega proizvoda, plačala večjo vsoto. Vsi ti izračuni temeljijo na domnevi, da bo v Københavnu dosežen »ambiciozen dogovor« o 30-odstotnem zmanjšanju izpusta škodljivih plinov do leta 2020. A to še ni vse. Že v prvem letu po kjotskem protokolu – 2013 – bodo manj razvite države potrebovale od devet do 13 milijard evrov pomoči razvitega sveta, pri čemer bi članice Unije prispevale od 900 milijonov do 3,9 milijard, za čimprejšnji začetek priprav na izpolnjevanje københavnskih obveznosti pa bi jim moral industrializirani svet v letih 2010–2012 zagotoviti od pet do sedem milijard evrov finančnih prispevkov na leto; EU bi prispevala od 500 milijonov do 2,1 milijarde. Pilula je grenka, predvsem v času, ko se evropsko, a tudi večina drugih razvitih gospodarstev še ni izkopala iz primeža finančne krize, ki jih je pahnila v recesijo brez primere, sploh pa države severne poloble še vedno niso v celoti uresničile že nekaj desetletij stare obljube, da bodo za razvoj svetovnega juga iz javnih sredstev prispevale 0,7 odstotka bruto proizvoda. Pri izračunih prilivov v države v razvoju so v Bruslju upoštevali, da bodo članice Organizacije za sodelovanje in razvoj (OECD) ta svetli cilj dosegle do leta 2015. Objava cene in porazdelitve predvidenih stroškov za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v manj razvitih državah pomeni svojevrsten pritisk Unije na druge udeleženke svetovne konference. »Manj kot 90 dni pred Københavnom je nujen resen napredek na pogajanjih, zato je komisija pripravila prvi konkretni predlog za financiranje boja proti podnebnim spremembam,« je izjavil predsednik José Manuel Barroso, za katerega so omenjene vsote »ambiciozne, a tudi pravične«. Unija bo ohranila vodilno vlogo na tem strateško pomembnem področju, vendar morajo tudi druge razvite in gospodarsko močne države v razvoju prispevati ustrezne deleže, ugotavljajo v Berlaymontu. O porazdelitvi večmilijardnega bremena med članice Unije komisar Dimas ni hotel govoriti, češ da bo za pogajanja o deležih še dovolj časa pred Københavnom ali celo po svetovni konferenci. Nekatere evropske države, zlasti Poljska, pa vendarle ne skrivajo zaskrbljenosti, zato je grški komisar pomirljivo pristavil, da bodo pri delitvi finančnih obveznosti upoštevali tudi »izredne okoliščine«, v kakršnih so države, ki veliko električne energije pridobijo iz premoga, imajo pa nizek bruto proizvod. To pa bo le še zaostrilo ozračje na pogajanjih članic Unije o porazdelitvi pomoči manj razvitemu svetu.
Vir: www.delo.si
|
