Načeloma so to fluorescenčne sijalke ali, kot jim nekateri radi pravijo, neonke. V varčnih sijalkah (v nadaljevanju sijalke) so živosrebrove pare; z električnim poljem, ki ga ustvarja predstikalna naprava v podnožju sijalke, jih toliko vzbudimo, da izsevajo UV-svetlobo, ki aktivira fosforne premaze v cevi in ti nato izsevajo vidno svetlobo.

Vsakdo, ki je takšno sijalko že kupil in uporabil, je opazil, da barva svetlobe, ki jo seva, ni enaka tisti, ki jo seva navadna žarnica. To je lahko prednost sijalk, saj je z njimi mogoče osvetliti prostor v različnem barvnem odtenku. Kupec mora zato pozorno prebrati podatke na embalaži, da ugotovi, s kakšno barvo sije sijalka. Prav tako mora biti pozoren na to, da sijalka ustreza standardom ENERGYstar, ki zagotavljajo minimalni čas od vklopa do skoraj polne svetilnosti.

Čas, ki ga sijalke potrebujejo, da dosežejo polno svetilnost, je do nekaj minut – kljub temu, da zasvetijo takoj po vklopu. Ta čas se podaljšuje z nižanjem temperature okolja. Pri sijalkah moramo biti pozorni tudi na način namestitve in uporabe. Nameščena mora biti z navojem navzdol, s čimer preprečimo kopičenje toplote v podnožju, kjer je predstikalno vezje, ki bi se zaradi segrevanja lahko poškodovalo. Paziti moramo tudi na cikle vklopa in izklopa. Sijalka je namenjena dolgotrajnejšemu osvetljevanju prostorov in zelo kratki vklopi in izklopi njeno življenjsko dobo močno skrajšajo, tako da še zdaleč ne doseže obljubljene na embalaži – 10.000 ur in več. Takole »čez palec« velja, da ji en vklop skrajša življenjsko dobo za eno uro.

Največja prednost sijalke pred žarnico in hkrati ključni argument za umik zadnje iz prodaje je poraba električne energije. Ekvivalent 100-vatni žarnici po svetilnosti v območju vidne svetlobe je namreč 18-vatna varčna sijalka (obe izsevata približno enak svetlobni tok, okoli 1300 lm) – za seveda skoraj 20-kratno razliko v ceni, ki se povrne zaradi daljše življenjske dobe sijalke (ob, seveda, primerni uporabi). Osemnajst vatov je tudi moč, ki se uporablja za izračun porabljene električne energije, ki vam jo zaračuna distributer. V resnici pa sijalke električno omrežje obremenjujejo z večjo močjo, kot je tista, napisana na embalaži. Razlog so lastnosti predstikalne naprave in njeno delovanje. Sijalka z deklarirano močjo 18 W lahko potrebuje za delovanje tok, ki ustreza do 30 W električne moči, pri čemer prispeva razliko med deklarirano močjo in tako imenovano navidezno močjo jalova komponenta moči, potrebna za magnetenje predstikalne naprave, in se po omrežju sicer pretaka, vendar na našem porabniku ne povzroči »dela«. Torej je s števcem električne delovne energije (klasični števci) ne moremo izmeriti, čeprav obremenjuje omrežje.

Kljub temu da je sijalka po porabi električne energije za končnega uporabnika na prvi pogled ugodnejša, je za omrežje večji problem kot (klasična) žarnica, ker slabo vpliva na obliko napetosti. Več takih naprav, kot je sijalka, lahko obliko napetosti toliko popači, da (lokalno) nekaterim napravam ni več omogočeno napajanje s kakovostno obliko napetosti, ki bi jo moral distributer zagotoviti. Sanacija takega stanja na srednjenapetostni ravni je draga in lahko pomeni bistveno višji strošek, kakor je prihranek električne energije. Seveda se to prelije v ceno elektrike ali davke, kar spet plačamo uporabniki.

Gre torej za diktat EU ob podpori zainteresirane industrije, ki brez zadržkov ne upraviči svojega namena in lahko pomeni »varčevanje za vsako ceno« in guljenje državljanov EU pod pretvezo okoljevarstva.