Slovenija in energija

Spremembe energetskega vzorca dejansko nimajo alternative

Sodobna finančna, gospodarska in z njo povezana socialna kriza je krepko zamajala vero v vsemogočnost tržnih zakonitosti, a dejansko zgolj še dodatno razkrila civilizacijsko zablodo, da lahko nakopičene razvojne, okoljske in socialne probleme celostno in trajno rešimo z zdajšnjimi visoko entropijskimi razvojnimi vzorci in prevladujočo hierarhijo vrednot. Slovenska energetika je vse bolj vpeta v planetarni energetski in okoljski sistem, njen obseg in usmeritev pa ključno sovplivata na razvojno, regionalno in okoljsko podobo Slovenije, njenih pokrajin, na naše vsakdanje življenje. Zlasti elektroenergetika je zato zelo primeren trajnostni lakmusov papir (ne)pripravljenosti Slovenije, da se inovativno odzove na vseobsegajočo krizo in jo glede na lastne razvojne potenciale samozavestno izkoristi za prepotrebni okoljsko-razvojni preboj. In skupaj, zlasti s (še vedno neobvladljivim) prometom, končno začne uresničevati mednarodno sprejete in pričakovane okoljske obveznosti. Skrajno nesprejemljivo je dejstvo, da je prebivalstveno majhna Slovenija leta 2008 dovoljeno količino emisij toplogrednih plinov presegla za milijon ton CO2 ekvivalentov, kar nas bo med drugim tudi finančno (80 milijonov evrov!) in moralno veliko stalo.

Tudi pričakovana zmanjšana poraba električne energije v letu 2009 in morda v letu 2010 je s tega zornega kota priložnost za resen strateški premislek, evropska finančna kazenska klofuta pa morda le eden od sila nazornih razlogov, da energetsko-okoljski in podnebni izziv tokrat vzamemo bolj resno kot kjotski sporazum. A ne le s pričakovano udeležbo predsednika države in predsednika vlade na decembrskem svetovnem podnebnem srečanju. Načrtovana vladna strukturna prilagoditev prometa in energetske infrastrukture za učinkovitejšo okoljsko in podnebno politiko bi lahko bila ukrep v sonaravni smeri.

Ključna sta zmanjšanje porabe energije in prehod na obnovljive vire energije

Predlagam, da se Slovenija nemudoma prednostno usmeri v vztrajno zmanjševanje porabe energije, z ukrepi za učinkovito rabo energije v vseh sektorjih. Neuresničevanje osnovnih ciljev, celo sila šibke sonaravnosti, resolucije o nacionalnem energetskem programu (2004) je ena od ključnih značilnosti razvoja naše energetike po letu 2004. Pričakujem, da bodo strokovnjaki energetike končno jasno in nedvoumno opozorili na nepremakljive ekosistemske in vse bolj številne geopolitične omejitve gospodarskega in materialnega napredka Slovenije, zasnovanega na trajni rasti rabe energije in neobnovljivih virov energije, ki ne vključujejo visokih okoljskih stroškov.

Varčevanje z vse dražjo energijo, njeno zmanjševanje v vseh sektorjih in v gospodinjstvih, spodbujanje smotrne rabe in kaznovanje razsipne mora postati nosilni steber sonaravne, trajnostne energetike Slovenije v prvi polovici 21. stoletja. Poraba primarne energije naj bi se v obdobju 2007–2020 zmanjšala za okrog 15 odstotkov zaradi bistveno manjše predlagane porabe fosilnih goriv. Proizvodnja in poraba jedrske energije naj bi do leta 2020 ostala na sedanji ravni. Proizvodnja in poraba obnovljivih virov energije (OVE) pa naj bi se v obdobju 2007–2020 povečala za približno tretjino, zlasti na račun pospešene, okoljsko optimalne gradnje HE na t. i. spodnji (upoštevati tudi nujnost čim večje zaščite dragocenih kmetijskih zemljišč!) in srednji Savi ter malih HE skoraj izključno na mestu nekdanjih obratov na vodni pogon, večje rabe lesne biomase (a z upoštevanjem prednostne rabe lesa kot surovine) in bioplina, široke rabe sončne energije (ogrevanje in proizvodnja električne energije, zlasti na strehah hiš), bolj množične rabe geotermalne energije (s široko uporabo toplotnih črpalk in vračanjem odpadne vode vred), soproizvodnje toplote in električne energije. Proizvodnja biogoriv naj bi bila zelo omejena, skoraj izključno vezana na proizvodnjo energetskih rastlin na zastrupljenih, degradiranih kmetijskih površinah. Vetrni energetski potencial Slovenije je primerjalno skromnejši in največji na območju slemen dinarskih planot, ki pa so praviloma na varovanih in ekosistemsko pomembnih območjih. Možna okoljsko še sprejemljiva območja za gradnjo najprej poskusnih vetrnih elektrarn so po mojem mnenju pejsažno degradirana območja ob daljnovodih in avtocestah zlasti na Primorskem, pa še v tem primeru so seveda potrebne korektne presoje vplivov na okolje.

Zelena knjiga (2009) upravičeno opozarja, da lahko Slovenija ambiciozno zastavljeni cilj, 25-odstotni delež obnovljivih virov v rabi končne energije, leta 2020 doseže zgolj v tesni povezavi s cilji gospodarskega razvoja in ustvarjanja novih delovnih mest. Naj dodamo, da navedenega cilja brez hkratnega zmanjševanja porabe primarne in končne energije zelo verjetno ne bo mogoče doseči. Če bodo slovenske vlade in poslanci še naprej vztrajali pri razvojni paradigmi hkratnega povečevanja materialne blaginje in porabe energije, potem tudi v prihodnje ne bo mogoče doseči vse bolj jasnih in zahtevnih okoljskih ciljev na državni, evropski in planetarni ravni. Razmah gradenj sončnih (fotovoltaičnih) elektrarn v nekaj zadnjih letih (zadnji podatki govorijo že o 3000 kW skupne instalirane moči, največ sončnih elektrarn pa gradijo pregovorno varčni Gorenjci!), po sprejetju na primer dodatnih spodbud države glede 15- (namesto 10-) letnega zagotovljenega znatnega subvencioniranja prodaje proizvedene električne energije, kaže na pretežno neizkoriščen potencial široke podpore države rabi OVE. Podobne ukrepe bi bilo treba izvesti tudi pri varčevanju, zmanjševanju porabe energije, na primer s sistemskim nacionalnim projektom energetske prenove vseh zgradb, sistemi zelenega naročanja in obdavčevanja države, ukinjanja neselektivnega vračanja nadomestil za vožnjo na delovno mesto z osebnim vozilom itd. Upoštevati velja, da se bo cena energije povečala; najbolj se bi morala za fosilna goriva, saj sedanje cene skoraj ne upoštevajo zunanjih stroškov. Dolgoročno pa je zmanjševanje porabe energije in večja raba lokalnih OVE ključna sonaravna regionalna in prostorska politika, zlasti z mešano rabo prostora, podporo gostejši pozidavi, približevanjem območij bivanja, dela in preživljanja prostega časa, podporo rabi regionalnih virov, sonaravnemu lokalnemu razvojnemu vzorcu itd.

Omejena poraba domačega lignita ima tehtno geopolitično razlago

V letu 2020 naj bi se omejena količina domačega premoga (lignit) še uporabljala le za geopolitično pomemben, čeprav glede posledic na okoljsko in podnebno sporen način. Delež premoga in nafte, njenih derivatov naj se bi bistveno zmanjšal, nekoliko pa naj se bi povečala raba zemeljskega plina v energetsko izrazitem prehodnem obdobju do leta 2020 (2030). Zmanjšanje skupne porabe fosilnih goriv in večja vloga emisijsko manj spornega zemeljskega plina bosta Sloveniji dejansko omogočila zmanjšanje emisij CO2 za 20–30 odstotkov do leta 2020 oziroma na okrog 10–12 milijonov ton CO2.

Kljub nekaterim negativnim okoljskim posledicam in prispevku k emisijam toplogrednih plinov je z vidika zagotavljanja določenega deleža samooskrbe tudi po konceptu okoljskega prostora sprejemljiva nadaljnja omejena uporaba domačega lignita za soproizvodnjo električne energije in toplote v povečani zmogljivosti TEŠ, in sicer ob nadaljevanju okoljske sanacije TE Šoštanj in velenjskega premogovnika ter čimprejšnjem zajemanju in shranjevanju (pod zemljo, kar pa v starih rovih premogovnika zaradi usedanja verjetno ni mogoče) proizvedenih emisij toplogrednih plinov iz TEŠ.

Slovenija, država regionalnih mavric obnovljivih virov energije

Sodimo, da zgolj scenarij močnejše, bolj decentralizirano in energijsko mozaično zasnovane energetske sonaravnosti do leta 2020 omogoča okvirno uveljavitev radikalnejšega koncepta okoljskega prostora do leta 2050, ko naj bi se planet in države sveta tudi na energetskem polju končno približale razvoju v okviru ekosistemskih zmogljivosti okolja in okoljskih virov. Poudarjamo, da zgolj več kot prepolovitev sedanje slovenske porabe energije na prebivalca do srede 21. stoletja in prevladujoč takratni delež OVE omogoča ohranjanje eksistenčnih pogojev preživetja prihodnjih generacij, z verjetno še obvladljivimi spremembami podnebja vred. Večja poraba energije na prebivalca bi bila mogoča le, če bi bili negativni okoljski vplivi manjši od danes pričakovanih. Malgaj (2009) zaskrbljeno ugotavlja, da se je leta 2008 Slovenija glede na sodobne trende rabe obnovljivih virov energije in doseganja ciljev uvrstila med najmanj uspešne članice EU. Po mnenju Urbančičeve in drugih (2009) naj bi Slovenija do leta 2020 povečala rabo hidroenergije in bogate lesne biomase za polovico, preostalih OVE za več kot dvakrat, da bo lahko dosegla cilji – 25-odstotni delež OVE v končni rabi energije. Vendar bi morala ostati hkrati raba energije vsaj na sedanji stopnji. Tudi navedenega šibko sonaravnega cilja ne bo možno doseči, če ne bodo v ospredju izdatno spodbujeni ukrepi učinkovite rabe energije in strukturnih sprememb potrošnje, gospodarstva, prometa, regionalne politike.

Plan B za Slovenijo (2007) kot alternativni razvojni program skupine nevladnih organizacij in posameznih strokovnjakov za trajnostni razvoj predlaga za Slovenijo poleg horizontalnih ukrepov (npr. zeleno davčno reformo, sonaravni policentrični razvoj Slovenije) še več tipov trajnostnih projektov, in sicer: prehod na družbo z nizkimi izpusti toplogrednih plinov (trajnostna energetska politika, trajnostna prometna politika), prilagajanje na podnebne spremembe in podeželje kot konkurenčna prednost Slovenije. Med okoljsko ključnimi izhodišči sta poleg povečanja sonaravne rabe obnovljivih naravnih virov tudi ničelna rast porabe energije in občutno zmanjšanje ekološkega odtisa na osebo do leta 2020. Zaradi velikega deleža ozemlja bi bili zelo potrebni še razvojni projekt sonaravnega gospodarjenja na varovanih območjih Slovenije in široka podpora ter raba ekoremediacij. Posebno pozornost bo zaradi okoljsko potrebne in pričakovane večje rabe energije iz obnovljivih virov treba nameniti raziskovanju, soočenju in zahtevnemu usklajevanju okoljevarstvenih in naravovarstvenih argumentov obsega in načina rabe obnovljivih virov energije, zlasti na območjih Natura 2000, ki so na 35,5 odstotka slovenskega ozemlja. Kot dober primer možnega enakovrednega dialoga znotraj trajnostno sonaravne paradigme (naravo- in okoljevarstveno polje) Hribar in Šmid Hribarjeva (2009) navajata pobudo Koalicije za Volovjo reber za izvedbo raziskave, s katero bi identificirali območja, kjer z vidika varstva ptic (ptičja direktiva EU) ni pričakovati ovir za postavitev vetrnih elektrarn.

Decentraliziran energetski sistem Slovenije ni več zgolj pravljica za okoljske sanjače

Po mnenju Novaka in Tomšiča (2004) je ustvarjanje novega decentraliziranega, sonaravno trajnostnega energetskega sistema velika priložnost tudi za znanstveni in tehnološki razvoj v Sloveniji, počasnost odziva je lahko usodna in etično sporna. Za udejanjanje globalno in lokalno zasnovanega trajnostnega sonaravnega razvoja mora Slovenija poleg hitre stabilizacije porabe energije povečati rabo svojih obnovljivih virov (skupaj z rabo vetrne in vodne energije, pa tudi biomase, sončne in geotermalne energije), vendar na lokacijah, ki so ne samo kar najbolj donosne, temveč tudi okoljsko in socialno optimalne ter lokalno družbeno sprejemljive.

Novak (2008) sodi, da lahko Slovenija več kot 20-odstotni delež končne energije iz OVE do leta 2020 na podlagi obstoječih tehnoloških dosežkov doseže ob pomoči naslednjih novih energetskih objektov OVE: letne vgradnje 200.000 m2 (skupaj 3 milijone m2) sončnih sprejemnikov za toploto, s pridobljeno energijo; letne vgradnje 100.000 m2 sončnih celic (skupaj okoli 1,3 milijona m2); s postavitvijo 120 vetrnic (po 2,5 MW) s skupno močjo 300 MW; z gradnjo 13 geotermalnih elektrarn (po 30 MW); z gradnjo predvidenih HE na spodnji Savi in Muri; z gradnjo tovarne/termoelektrarne na biomaso za pridelavo bioetanola; več objektov soproizvodnje toplote in električne energije na lesno biomaso (z 1,3 na 1,6 mio m3 lesa).

Okvirno lahko z okoljskega vidika pozitivno ocenimo njegove predloge za večjo rabo sončne energije, biomase in geotermalne energije, delno pa tudi gradnjo HE na spodnji Savi. Zlasti z naravovarstvenega vidika pa sta sporni predlagana gradnja HE na Muri ter postavitev vetrnic za pridobivanje električne energije na varovanih območjih. Predvsem zaradi vodnoekoloških in varnostnih razlogov pa je sporen Novakov dodatni predlog za gradnjo terminala za utekočinjen zemeljski plin z zmogljivostjo 5 milijard m3 na leto na območju Luke Koper.

Trije scenariji elektroenergetskega razvoja do leta 2030

Slovenija se mora čim prej odločiti med tremi možnimi elektroenergetskimi scenariji do leta 2030:

1. fosilno-jedrski scenarij s povečanjem rabe električne energije za 30–40 odstotkov do leta 2030: bistveno povečanje zmogljivosti TE na premog in zemeljski plin, podaljšanje obratovanja JE Krško do leta 2040 in okrog leta 2020 gradnja drugega bloka JE Krško, gradnja plinskega terminala v Kopru, gradnja velikih vetrnih elektrarn na vetrovno najbolj ugodnih lokacijah v varovanih območjih, HE na vseh večjih in manjših rekah, omejena gradnja sončnih elektrarn;

2. šibki sonaravni scenarij s stabilizacijo porabe električne energije: ohranjanje obstoječih zmogljivosti TE (zmanjšana raba premoga in večja raba zemeljskega plina), eventualno podaljšanje delovanja JE Krško, HE na Savi, manjše vetrne elektrarne na okoljsko sprejemljivih lokacijah, več sončnih elektrarn;

3. močnejši decentralizirani sonaravni scenarij s postopnim zniževanjem porabe električne energije: več TE -TO v mestih, zaprtje JE Krško (leta 2023), HE na Savi (izjema okoli Ljubljane) in številne male HE na opuščenih lokacijah vodnih obratov (strogo upoštevanje okoljskih lokacijskih pogojev!), večje število manjših vetrnih elektrarn na okoljsko sprejemljivih lokacijah, množica sončnih elektrarn na strehah in tudi na kmetijsko manj primernih in degradiranih površinah, geotermalne elektrarne na primernih lokacijah.

Priprave na gradnjo dodatnih zmogljivosti TE Šoštanj, okrepljeni glasovi za gradnjo drugega bloka JE Krško ter pritiski za gradnjo novih plinsko-parnih TE (Kidričevo, Trbovlje, Koper …) dejansko pomenijo pritiske za nadaljevanje še bolj okrepljenega fosilno-jedrskega scenarija in s tem povezano nadaljnje povečevanje rabe električne energije. Zato predvidena večja raba večjih objektov proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov na številnih okoljevarstveno in zlasti naravovarstveno spornih lokacijah ne bo namenjena okoljsko in podnebno ugodni zamenjavi fosilne energije, temveč kritju pričakovanih večjih potreb po električni energiji. Posledično bo udejanjanje fosilno-energetskega scenarija pomenilo, da bo Slovenija ohranila sedanjo gospodarsko strukturo in obotavljivo zmanjševala energetsko intenzivnost, zanemarila sistemske možnosti zmanjševanja porabe energije in onemogočila decentralizirano rabo regionalnih obnovljivih virov energije ter s tem povezano višjo stopnjo gospodarske, zaposlitvene in energetske samozadostnosti prihodnjih slovenskih pokrajin oziroma večjih razvojnih regij. Tako ne bo izkoristila dveh ključnih razvojnih dejavnikov inovativnega znanja in regionalnih, zlasti naravnih virov na celotnem ozemlju države.

Nasprotno pa bi udejanjanje verjetno najprej sonaravno šibkega, po letu 2020 pa tudi sonaravno močnega decentraliziranega elektroenergetskega scenarija stabilizacije in zmanjševanja rabe energije Sloveniji omogočilo sicer najprej počasnejši dvig blaginje, a okrepljeni policentrični in sonaravni razvoj. Hkrati bi decentralizirana proizvodnja obnovljivih virov energije povečala stopnjo samooskrbe in zaposlitve ter zanesljivega dohodka prebivalcev v vseh regijah, ki razpolagajo z različnimi obnovljivimi viri. Vendar velja poudariti, da prinaša tudi udejanjanje šibke in močnejše energijske regionalne sonaravnosti določene okoljske pritiske, ki pa jih je tudi zaradi regionalno razpršenega vzorca objektov proizvodnje iz obnovljivih virov energije lažje prilagajati zmogljivostim okolja.

Varčna raba električne energije, vztrajno zmanjševanje njene proizvodnje in porabe, bistveno večja domača proizvodnja električne energije z okoljsko pretehtanimi načini rabe mozaika OVE so ključni stebri udejanjanja sonaravnih elektroenergetskih različic. •