Kakšen bi bil lahko vpliv globalnih podnebnih sprememb na rastline, živali in tudi na nas, lahko domnevamo s precejšnjo gotovostjo. A odgovoriti na vprašanje, kako utegnejo vplivati na mikroorganizme, pomeni tavati v temi.

 

O mikroorganizmih namreč vemo še zelo malo. Precej vrst bi jih prav zaradi podnebnih sprememb lahko izginilo prej, preden jih bomo sploh odkrili.

Toda njihovo odsotnost bomo občutili - tako ali drugače. Mikrobi namreč opravljajo za nas nešteto funkcij in morda bodo zato podnebne spremembe delovale na nas celo najmočneje prav preko vplivanja na mikrobe. Problem vpliva globalnih podnebnih sprememb na izjemno številen in pester, a dokaj neznan svet mikrobov, je bila zato ena glavnih tem, ki jo je izpostavil nedavni mednarodni simpozij SAME 11 o vodni mikrobni ekologiji v Portorožu, pa tudi glavna tema nedavnega letnega srečanja Ameriškega društva za mikrobiologijo v Bostonu. Na obeh so se ugledni raziskovalci strinjali, da sicer ni popolnoma jasno, kakšni bodo učinki spreminjanja podnebja na mikrobe, precej zanesljivo pa je, da bodo veliki in verjetno škodljivi.

Otoplitev bodo najbolj občutili mikrobi na Aljaski

Na srečanju ameriških mikrobiologov v Bostonu je izstopalo zlasti poročilo dr. Kathleen Treseder s kalifornijske univerze. Tresederjeva namreč že nekaj let proučuje vpliv povišane temperature na gobe in nato vpliv tega na zaloge ogljika v severnih gozdovih Aljaske, ki je izpostavljena večji otoplitvi kot drugi predeli sveta. Opozorila je, da mikrobi v teh najhladnejših delih našega planeta, kot tudi drugod na Zemlji, opravljajo celo vrsto kritično pomembnih funkcij za obstoj ekosistemov. Kakšne vse so te funkcije, spoznavamo šele zdaj. Še manj pa vemo, kako bi lahko otoplitev vplivala nanje. Najbolj občutna bo prav na Aljaski, kjer je pod snegom in ledom ogromno zmrznjene organske snovi. Po njenih besedah je tam v zemlji ujetega več ogljika, kot ga je sicer v vsem našem ozračju.

»Velika neznanka je, kaj se bo zgodilo, ko se bo to območje otoplilo,« opozarja Tresederjeva. Svojo raziskavo je zasnovala na hipotezi, da bo porast temperature povzročil pospešeno razkrajanje snovi, ki ga opravljajo gobe. Ker je eden od stranskih učinkov razkroja snovi nastanek ogljikovega dioksida, bi otoplitev po njenem sprožila povečano izhajanje ogljikovega dioksida iz zemlje. V raziskavi je nato ugotovila, da so se v tleh ob otoplitvi povečale ravni dušika. Dušik pa, nasprotno, teži k zmanjšanju stopnje razkrajanja, ki ga opravljajo gobe.

»V resnici torej ob otoplitvi v tleh nastane več dušika. Ker ta zavira dejavnost in raznovrstnost gob, smo nasprotno moji hipotezi ob otoplitvi v severnih ekosistemih priča manjšemu pojavu ogljikovega dioksida - kot posledice dejavnosti gob,« pojasnjuje Kathleen Treseder.