ZA OKOLJSKE NALOŽBE JE DRŽAVA OBČANOM V ZADNJEM LETU IN POL IZPLAČALA SKORAJ DEVET MILIJONOV EVROV NEPOVRATNIH SREDSTEV. NA EKO SKLADU, KI IZVAJA PROGRAM SUBVENCIONIRANJA TEH NALOŽB, SO PREPRIČANI, DA TAKŠNE SPODBUDE ZELO POZITIVNO VPLIVAJO NA ZAVEST IN ODLOČITVE OBČANOV ZA ENERGIJSKE SANACIJE IN GRADNJO ENERGIJSKO VARČNIH HIŠ. TAKO PRIPOMOREJO K MANJŠI RABI FOSILNIH GORIV, VEČJEMU DELEŽU IZKORIŠČANJA OBNOVLJIVIH VIROV ENERGIJE IN ZMANJŠEVANJU IZPUSTOV OGLJIKOVEGA DIOKSIDA. ALI IN KDAJ SE BO TA TEŽNJA NADALJEVALA, ŠE NI ZNANO, SAJ SE JE ZADNJI RAZPIS ŽE KONČAL, V PRORAČUNIH ZA PRIHODNJI DVE LETI PA NI PREDVIDENIH NOVIH SREDSTEV ZA RAZPISE. JE ZASTOJ SUBVENCIONIRANJA LE ZAČASEN ALI BO DOLGOROČEN IN DRŽAVA UPA NA DOVOLJ VISOKO OZAVEŠČENOST ZASEBNIH GRADITELJEV, DA BODO ZAVEZE KJOTSKEGA SPORAZUMA POMAGALI IZPOLNITI BREZ SPODBUD?

Natančnih številk o tem, koliko je gradnja nizkoenergijske ali pasivne hiše dražja od gradnje hiše po še vedno veljavnih predpisih, ni. Po izračunih različnih graditeljev in strokovnjakov je naložba v pasivno hišo večja za od pet in celo do 20 odstotkov. Podobno velja pri energijski obnovi. Pred časom smo v uredništvu skupaj s strojnim inženirjem Bojanom Grobovškom, strokovnjakom za gradbeno fiziko, izračunali, da energijska obnova povprečno velike in potratne hiše pri nas stane od 40 do 50 tisoč evrov. Upoštevali smo vgradnjo le šestih centimetrov toplotne izolacije iz ekspandiranega polistirena na že obstoječih šest centimetrov, vgradnjo oken z dvoslojno zasteklitvijo in nov kondenzacijski kotel na kurilno olje. Rabo energije za ogrevanje bi tako zmanjšali za približno 40 odstotkov. Finančni zalogaj je torej precej velik, pa sploh nismo predvideli energijsko zelo varčnih ukrepov. Z vsakim dodatnim centimetrom toplotne izolacije – po pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES) bi je morali vgraditi približno 15 centimetrov –, okni s trislojno zasteklitvijo in morda toplotno črpalko za izkoriščanje obnovljivih virov energije bi se obnova podražila za približno 10 tisoč evrov.

Številke so tako visoke, da se lastnik za poseg težko odloči le zaradi okoljske ozaveščenosti. Naložba bi se namreč povrnila šele v 15 letih, to pa je precej dolga doba, mnogi so prepričani, da je ekonomsko neupravičena. Zato je zelo pomembno, da država z nepovratnimi sredstvi spodbuja državljane k okoljskim naložbam.

Subvencije so spodbudile devet tisoč občanov

To potrjujeje tudi direktor Eko sklada Franc Beravs, ko pravi, da je že število prispelih vlog za dodelitev spodbude dovolj zgovoren podatek. Na dva razpisa, ki sta bila objavljena in v okviru katerih je bilo na voljo 11,5 milijona evrov, je prispelo kar 9167 vlog za različne okoljske ukrepe. Zanje so izdali že 5531 pozitivnih sklepov, del pa jih še čaka na obravnavo. Največ jih je bilo za posamezne manjše in cenejše ukrepe, kot so vgradnja solarnih sistemov s sončnimi sprejemniki (3579), menjava stavbnega pohištva (860) in kurilnih naprav na lesno biomaso (565). Nepovratna sredstva je oziroma še bo dobilo tudi 172 občanov za celovito energijsko obnovo obstoječih hiš in 126 občanov za gradnjo nizkoenergijskih in pasivnih hiš.

Vrednosti subvencij so različne in odvisne od vrednosti posameznega ukrepa ter izpolnjevanja določenih razpisnih pogojev. Čez prst lahko rečemo, da so občani prejeli od pet do deset in tudi več odstotkov vrednosti naložbe, nekateri so celo potrdili, da so prejeli skoraj toliko, za kolikor je bila naložba zaradi boljše energijske učinkovitosti dražja, kot če bi se odločili za gradnjo ali obnovo po predpisu iz leta 2002, ki zaradi zadržanja izvajanja PURES še vedno velja. Za slovensko družbo in tudi gospodarstvo je še bolj pomemben podatek prvih okvirnih izračunov Eko sklada. Izračunali so namreč, da se je zaradi 735 okoljskih naložb v skupni vrednosti 5,1 milijona evrov in za katere je sklad izplačal 890 tisoč evrov nepovratnih sredstev – izvedene so bile do konca leta 2008 –, raba fosilnih goriv zmanjšala za 3216 MWh na leto, občani izkoriščajo 3007 MWh več energije iz obnovljivih virov na leto, emisije ogljikovega dioksida pa so manjše za 1069 ton na leto. Rezultati bodo še veliko boljši, ko bodo izvedene vse okoljske naložbe, za katere so bila razdeljena nepovratna sredstva.

Zato je toliko bolj nerazumljivo, da v proračunih za leti 2010 in 2011 niso našli oziroma predvideli novih sredstev za okoljske naložbe. Franc Beravs je vseeno optimističen in pravi, da aktivnosti za zagotovitev sistemskega vira za spodbude potekajo. Zakon o spremembah in dopolnitvah energetskega zakona, ki je bil sprejet leta 2008, določa, da morajo sistemski operaterji ter dobavitelji električne energije, toplote iz distribucijskega omrežja, plina in tekočih goriv zagotoviti prihranke energije pri končnih odjemalcih. Da bi dosegli te prihranke, morajo zbirati z zakonom določen prispevek in dodatek ter izvajati programe za izboljšanje energetske učinkovitosti, je še pojasnil Beravs, od kod naj bi se v prihodnje stekal denar za okoljske naložbe. Zastoj je torej le začasen in nikakor ne bo dolgotrajen, povzročil bo le, da bo velik del občanov, ki načrtujejo gradnjo ali obnovo, to za nekaj časa, verjetno do objave novega razpisa, preložil, še dodaja sogovornik.

Ugodnejša eko posojila so še na voljo

Kaj v času do novega razpisa lahko pričakujejo oziroma naredijo občani? Franc Beravs svetuje, naj razmislijo o sklenitvi pogodbe za ugodnejše ekološko posojilo, za katero lahko zaprosijo na Eko skladu. V okviru zadnjega razpisa za kreditiranje okoljskih naložb iz marca letos je od 12 milijonov evrov na voljo še za 2,2 milijona evrov posojil po ugodnejši obrestni meri, kar po besedah Beravsa zadostuje za približno 200 vlog oziroma vsaj do objave novega razpisa kreditiranja v začetku prihodnjega leta. Kreditiranje ostaja ena najpomembnejših nalog Eko sklada, zato se prav zdaj dogovarjajo za pridobitev ugodnih finančnih virov pri Evropski investicijski banki, s čimer bi srednjeročno zagotovili od 35 do 40 milijonov evrov za različne okoljske naložbe, še pove sogovornik.

V nekaterih primerih je lahko ugodno posojilo za občane celo boljše kot pridobitev nepovratnih sredstev. V njem je zaradi nižje obrestne mere in nižjih stroškov v primerjavi s potrošniškimi posojili pri komercialnih bankah skrita posredna subvencija, pravi Franc Beravs. Podatke o povprečnih efektivnih obrestnih merah pri komercialnih bankah in hranilnicah vsakega pol leta objavi Banka Slovenije. Na podlagi teh podatkov na skladu izračunajo posredne subvencije v eko posojilih. Glede na junijske podatke tako vsebujejo od 5 do 13 odstotkov posredne subvencije, nižji odstotek velja za posojila z odplačilno dobo tri leta, višji za odplačilno dobo 10 let, še pove sogovornik.

Franc Beravs to natančneje pojasni na konkretnem primeru naložbe v novo fasado s toplotno izolacijo. Nepovratna spodbuda za ta ukrep je lahko največ 20 odstotkov priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 10 evrov na kvadratni meter fasade za največ 200 kvadratnih metrov enostanovanjske stavbe. To pomeni, da bo pri dvakrat večji površini fasade subvencija znašala le 10 odstotkov vrednosti naložbe. Pri najemu posojila velikostnih omejitev ni, poleg tega bo pri dobi odplačevanja 10 let občan prejel 13 odstotkov posredne finančne spodbude zaradi ugodnejše efektivne obrestne mere v primerjavi s komercialnimi krediti. Posojilo je seveda smiselno najeti, če investitor nima dovolj lastnih sredstev za naložbo. Kljub temu se na skladu zavedajo, da imajo nepovratna sredstva veliko večji motivacijski učinek. Zavedanje, da bo del sredstev za naložbo zagotovila država, občanom zelo olajša odločitev zanjo, pravi Franc Beravs.