Jan Haverkamp, Greenpeace

Že pred gospodarsko krizo in padcem porabe elektrike je Jan Haverkamp med slovenskimi energetiki povzročil nemalo jeze, ko je za Delo povedal, da Slovenija ne uvaža, temveč neto izvaža elektriko. Takrat je veljalo, da je uvažamo kar petino, to pa je bilo tudi glavno opravičilo zahtev za podražitve. Zdaj Haverkamp še dodaja, da je zagledanost v premogovno in jedrsko tehnologijo obešanje na preteklost in capljanje za drugimi.

Kako je s slovensko električno bilanco zdaj?

Pogledal sem številke za lani na spletni strani, kjer zveza operaterjev omrežij objavlja svoje podatke. Lani je Slovenija skupaj uvozila 7,8 teravatne ure, v tem obdobju pa izvozila 10,8 teravatne ure elektrike. To pomeni neto izvoz treh teravatnih ur, kar ni malo. V glavnem gre izvoz v Italijo. Do julija letos je Slovenija uvozila 5,3 teravatne ure in izvozila 6,6 teravatne ure. Še vedno ste neto izvozniki elektrike.

V Sloveniji neskončna debata o energetski prihodnosti še poteka. Pretežno sta na mizi le dva projekta, šesti blok Termoelektrarne Šoštanj in druga jedrska elektrarna. Je to prava debata?

Prava razprava, s sodelovanjem široke javnosti, bi morala potekati o tem, ali gre Slovenija resno v povečanje svoje energetske učinkovitosti in razvoj decentraliziranih elektrarn na obnovljive vire energije, kot so male hidroelektrarne, vetrnice, elektrarne toplarne na biomaso, geotermalno energijo in malo sončnih elektrarn. Ne pa v velike projekte, ki so le v interesu energetskih podjetij. Slovenijo bodo obsodili na 40 let visokih emisij ogljikovega dioksida ali 60 let jedrskega tveganja in proizvodnje radioaktivnih odpadkov. Slovenija ima več kot dovolj potenciala za pokritje potreb po elektriki z ukrepi učinkovite rabe energije in obnovljivimi viri energije. O tem bi se morali pogovarjati.

Vendar zastareli energetski interesi nimajo toliko kreativnosti za tako debato in so lahko obarvani le črno [premog] ali rumeno [jedrska energija]. Ker sta zdaj tako premog kot jedrska energija pod velikim pritiskom po vsej Evropi in svetu, lahko vidimo obupne poskuse velikih energetskih korporacij, da bi si prisvojile diskusije, prihodnost pa iz njih izključile.

Kaj počnejo druge države, da bi zmanjšale emisije?

Države se pri tem zelo razlikujejo. Nekatere jemljejo podnebne spremembe zelo resno, vendar v večini članic Evropske unije kratkoročni interesi prevladujejo nad bolj vizionarskimi strategijami, ki ne segajo le štiri položajna pisarniška leta naprej. V Nemčiji koristi učinkovite rabe energije in delež obnovljive energije še naprej rastejo hitreje od napovedi. Podoben trend lahko vidite v Španiji, kjer kakšen dan vetrna in sončna energija že presežeta vrh porabe elektrike. Portugalska je prvak, skupaj z dobro znanim primerom Danske, ki je javno objavila cilj za stoodstotno obnovljivo energijo leta 2050. In to je cilj, ki ga bodo zlahka dosegli.

Kljub temu je videti, da je jedrska energija spet modna.

Modna je mogoče res najboljši izraz za to. Ljudje radi govorijo o njej. A takoj ko dojamejo, koliko je treba vložiti v varno in zanesljivo proizvodnjo jedrske energije, začne jedrska energija izstopati pri zadnjih vratih. Za jedrski reaktor Olkiluoto 3 na Finskem je zdaj načrtovano, da bo priključen na omrežje v drugi polovici leta 2013, kar je več kot štiri leta pozneje, kot je bilo predvideno. Cena pa se je podvojila. Projekt Flamanville 3 v Franciji ima podobno usodo. Belene v Bolgariji z močjo 2000 megavatov bo stal osem do devet milijard evrov, pa so to le stroški ruskega Rosatoma. Ko je projekt leta 2004 prišel v parlament, je stal še dve milijardi evrov, ob podpisu pogodbe z Rosatomom že štiri milijarde evrov. Belene ne bo zgrajen. Vse to se za povrh dogaja, čeprav vprašanje radioaktivnih odpadkov ni rešeno, čeprav ni odpravljeno poslovno tveganje za ves jedrski sektor na svetu, če bi se nekje zgodila večja nesreča, in čeprav vedno obstaja tveganje širjenja jedrskega orožja...