V prostorih Agencije RS za okolje (Arso) je bilo prejšnji teden še eno presojanje mogočih vplivov vetrne elektrarne Volovja reber na okolje. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps) je v vlogi stranskega udeleženca v postopku pridobivanja okoljevarstvenega soglasja imelo priložnost, da se izreče o argumentih Elektra Primorske. Če smo prav razumeli, sta zdaj, po osmih letih prvič, obe strani – Elektro Primorska (EP) in Dopps – sedli za isto mizo. In ni bilo slabo! Še več, bilo je mnogo bolje kot na vseh, že skoraj pozabljenih vročekrvnih javnih obravnavah in sejah. Mirna in korektna, celó garaška razprava brez kozarca vode ali kavice je trajala neprekinjenih pet ur.

Na eni strani mize so sedeli predstavniki Doppsa, na drugi predstavniki Elektra Primorske. Oboji fejst fantje, pametni, izobraženi, prijazni sogovorniki, celo odvetnika sta se izkazala kot moža iz mesa in krvi. Ustna obravnava je bila po zaslugi Jerneja Pera, ki vodi postopek, nekaj posebnega tudi zato, ker je bilo dovoljeno govoriti nekomu, ki ni bil niti diplomirani kemik niti diplomirani gozdar niti strokovnjak ornitolog, torej nekdo, ki bi mu v urad(nišk)em postopku, ki naj bi se številnih in drugih dejstev držal kot pijanec plota, lahko sploh ne dali besede. Domačin, Bistričan Aleš Jagodnik, ki ptičje dogajanje na snežniškem robu redno spremlja s fotografskim aparatom, doma pa podatke pojavljanja ptic zapisuje v svojo amatersko evidenco, je lahko pripovedoval o svojem tako rekoč hobiju, celotno omizje pa je tiste minute bolj spominjalo na skupinski ogled filma na programu Animal Planet kot na javno obravnavo v okviru postopka za pridobitev ... Vsi, eni in drugi, so si skozi fotografove besede »ogledali«, kako orlja družina preletava greben Volovje rebri, v kakšnih skupinah iznad Kvarnerja čez greben jadrajo beloglavi jastrebi, kakšne so barve in oblike peres, ki določajo orliča ali orla itd.

Težko bo

Bolj ko so se eni in drugi poglabljali v snov, bolj je postajalo jasno, da Arso pri končni presoji ne bo imel lahkega dela, zlasti če jih ne bodo prepričale študije, doslej znane samo naročniku, Elektru Primorske (EP). Težko bo ne samo zato, na primer, ker je EP štela beloglave jastrebe in orle zgolj v zimski polovici leta, ko jih je tam najmanj, brez sistematičnih celoletnih štetij preletov in postankov ptic pa je tudi Dopps. Težko bo, ker na eni strani namreč »sedijo« tisti, ki so zaljubljeni v izginjajočo dobrino tega planeta, v kolikor toliko še ohranjeno naravo, na drugi strani pa tisti, ki so zaljubljeni v zeleno energijo in energetske izume. Vrednote pač težko ulovimo v številke, ki jih zahtevajo postopki in procedure.

Pri tehtanju za vetrnice ali proti njim že vsa leta manjkajo še tretje uteži. Poleg podjetniških in naravovarstvenih bi morale stati še uteži energetikov. Ali bo količina električne energije 33 vetrnic tako velika, da bo škoda za naravo zanemarljiva? Država oziroma politika kljub opozorilom stroke tega tehtanja nikoli ni opravila, tako kot nikoli ni odgovorila na pobudo Doppsa, da bi skupaj določili že degradirana območja v Sloveniji, na katerih bi bile lahko vetrnice. Ve se namreč, da bi bila elektrika zgolj iz vetrnih turbin na Volovji rebri drobiž v slovenski energetski bilanci in da bosta za Volovjo rebrijo, če ta »bo«, (spet) prišla na vrsto vsaj še Vremščica in Golič.

Zanimivo bi bilo vedeti, koliko električne energije bomo pokurili v tem (tudi kriznem) času za vse novoletne okrasitve oziroma koliko vetrnic bi se moralo na Volovji rebri vrteti ves veseli december, zato da bi vse luči vendarle razsvetlile našo temo.