Bistre glave po vsem svetu že od samega začetka avtomobilske dobe, ki se je začela konec 19. stoletja, razmišljajo o najučinkovitejšem in seveda cenovno ugodnem načinu poganjanja vozil. Kot najboljša možnost v tistih časih avtomobilske pradavnine se je seveda kazala vodna para. Takrat so parni stroji poganjali svet. Čeprav zgodovina pozna kar nekaj izvedenk tako imenovanih parnih avtomobilov, vse do danes žal ni uspelo nikomur predstaviti tovrstnega stroja, ki bi na cestnih vozilih lahko konkuriral splošno uveljavljenim motorjem, ki jih poganjajo ogljikovodiki, pridobljeni iz naftnih vrtin. Da stara dobra vodna para še ni rekla zadnje besede, dokazujejo zanesenjaki, kot je Charles Burnett. Ta je pred nekaj meseci presegel več kot sto let star hitrostni rekord vozil na tovrstni pogon, saj je s svojim avtomobilom na paro, sicer izdelanim iz najsodobnejših materialov, dosegel neverjetnih 225 km/h. Skupina angleških navdušencev pa se pripravlja na to, da bi še letos presegla hitrost 270 km/h. Z avtomobilom na paro, da ne bo pomote.

 

Vodika je povsod dovolj

Navidezno sorodna, v resnici pa popolnoma drugačna tehnologija botruje avtomobilom na vodik, o katerih je bilo v minulih letih precej govora. Celo takšni giganti, kot je BMW, se z raziskavami v tej smeri ukvarjajo zelo resno in v razvoj vlagajo precejšnja sredstva. Kljub optimističnim napovedim in vodiku kot vseprisotni snovi, ki naj bi je bilo povsod dovolj, je vsa stvar nekako zastala. Testni avtomobili, ki izločajo kot ostanek le vodno paro, se sicer že vozijo po evropskih cestah, vendar so, kot kaže, še daleč od množične proizvodnje in uporabe...