Beseda je skovanka iz Crowd – množica, gneča in Source – izvir, vir. Wikipedia ta pojem razlaga kot posredovanje naloge, ki jo običajno opravlja posameznik, z javnim pozivom, večji skupini ali množici ljudi.

Dokler si med seboj pomagajo skupine vrtičkarjev, ljubiteljev modelarstva ali študentov, je tak način koristen, hiter in učinkovit. Ko pa začnejo ljudsko pamet pod različnimi izgovori in natečaji prečesavati podjetja, ki bodo z izplenjenimi idejami povečevala svoj dobiček, pa vse skupaj dobi čisto drug prizvok. Sodobna tehnologija omogoča popolnoma neoseben pristop ter pridobivanje in sejanje milijonov idej ali nasvetov, pri čemer največkrat izkoristijo ljudsko nečimrnost in nato pod krinko natečaja objavijo, lestvico najboljših, ki so nato celo javno pohvaljeni. Običajno te ideje nato ocenjujejo glasovi množice ljudi, ki so s tem zastonj opravili delo marketinških in raziskovalnih oddelkov, ki bi jih podjetja morala drago plačati. Te iste množice so proizvajalcem z izjemno široko anketo točno povedale, kaj bi bilo najbolje izdelovati in prodajati. Pri tem so glasovalci brezplačno podarili svoj čas, plačali internetni pristop, elektriko za pogon računalnika, prostor, mizo in stol na katerem sedijo, medtem ko so pomagali bogatim še bolj bogateti. Ampak to je internet, kaj pa vsakdanje življenje?

Vse avtomobiliste so črpalkarji bliskovito naučili, kako si lahko sami natočimo bencin in ga nato ponižno plačamo pri blagajni. Ampak šele potem, ko so nas prisilili, da  prekrmarimo ves prodajni prostor, saj so najkrajšo pot proti blagajnam zaprli s prepreko. Zaradi tega so zmanjšali število zaposlenih in pomembno povečali svoj dobiček, cena bencina pa zato ni niti za stotinko centa nižja. Izkoristili so torej delo množic kupcev goriva, za povečevanje svojega dobička. Tudi študent, ki nam med natakanjem goriva z vodo malo popacka prednjo šipo ne dela zastonj, kar nam pove njegov pogled, če se odpeljemo brez napitnine. Črpalkarji so torej poskrbeli za voznikov dodaten strošek in ne za dodatno brezplačno uslugo.

Voziček v nakupovalnem centru ni zato tako velik, da bi kupcu pomagal, ampak da nanj izvede psihološki pritisk, s sporočanjem, če si me že vzel, potem me še napolni. Za vse druge namene je popolnoma neuporaben, saj ima zaradi tekočih stopnic koničasta kolesa, mrežasto strukturo, ki še za raženj ni dobra, ter je mnogo prevelik, da bi ga kljub vsemu ukradli in vrgli v prtljažnik avtomobila. Vendar ga niti uporabiti ne bomo mogli, če v žepu nimamo kovanca za odklepanje, čeprav je v denarnici še kup bankovcev. Kovanec pa seveda ni varščina ampak vzgojno sredstvo, saj ga za kazen ne bomo dobili nazaj, če ne bomo praznega vozička pridno vrnili na določeno mesto. To pa je na velikih parkiriščih lahko presneto daleč od avta. Če znajo znanstveniki izračunati, koliko življenja porabimo za ščetkanje zob naj še izračunajo, koliko ga odteče zaradi vračanja vozičkov. Zaradi tega trgovcem ni potrebno zaposliti ljudi za zbiranje in vračanje vozičkov, prihranki pa seveda spet stečejo v njihovo smer.

Ali pridno razdeljujete svoje smeti v posebne posode? Pod krinko ekologije in varovanja okolja so nam smetarske firme podstavile zbirko kant, v katere moramo točno po navodilih odlagati točno določene odpadke. Če nismo pridni, nas kaznujejo. Pri tem nas na primer, še po nepotrebnem nategujejo, da ločujemo belo in barvno steklo, saj vse črepinje nato končajo v istem kupu. Najnovejša navodila za ločevanje pa so tako podrobna, da bi bilo ljudi potrebno šolati. Vrhunec vsega pa je še priporočilo šefa projekta Kocerod (Koroški center za ravnanje z odpadki). Citiram: »ljudi je potrebno ozavestiti, plastične steklenice je potrebno pred odmetavanjem oprati, isto velja za tetrapake od mleka in sokov, nekateri že sedaj operejo vsak lonček, takšno delo je pogoj za kakršnokoli ravnanje z odpadki«. Lahko gospodje Kocerodi, ampak to delo hočem imeti plačano, moj čas, mojo vodo in moj detergent. Če pa meni ostane delo, dobički od prodaje sekundarnih surovin, ki sem vam jih ločil in opral pa bodo stekli v vaše žepe, me stvar ne zanima. Pri tem pa mi, brez da bi trenili, zaračunavate še vedno dražji odvoz smeti, in to po ključu nekakšnih kvadratnih metrov.

Mariborsko podjetje za odvoz smeti je na začetku »kantarskega« obdobja naredilo eno pomembno napako. Za zahvalo, da pridno ločujemo odpadke, smo vsi meščani čez nekaj mesecev dobili lično škatlico komposta iz naših bioloških odpadkov. Samo takrat in nikoli več. S tem so nam signalizirali, da smo sicer pomagali izdelati kompost, trgovanje in korist pa bodo v bodoče prevzeli drugi.

Pa da nebi kdo pomislil, da mi ni popolnoma jasno, da je recikliranje nujno potrebno. Zakaj se torej razburjam? Zato, ker podatki kažejo, da naši smetarji znajo samo razdeljevati naloge množicam, sami pa so nato izjemno neučinkoviti pri vračanju ločenih snovi nazaj v obtok. Razburjam se zato, ker v Sloveniji smeti v glavnem zakopavajo in že tako prizadeto pokrajino spreminjajo v smetišča. Razburjam se zato, ker je delo množic, vloženo v ločevanje, zaman, saj pri nas na leto zakopljemo 315 kilogramov nesortiranih odpadkov na prebivalca, sosedje Avstrijci pa 4 kilograme. Zato se razburjam. Pri tem pa sem šele začel z naštevanjem primerov sodobnega izkoriščanja dela brezimnih množic.