Slovenija naj pripravi zaupanja vreden ogljični proračun in na njegovi podlagi oblikuje strategije zmanjšanja emisij.

V Köbenhavnu so se voditelji držav dogovorili, da je treba preprečiti dvig globalne temperature za več kot dve stopinji. Za dosego tega cilja bi morale razvite države glede na izhodiščno leto (1990) zmanjšati emisije za 25 do 40 odstotkov do leta 2020 in za 80 do 95 odstotkov do leta 2050. Čeprav so taki cilji lahko razumljivi, so z vidika načrtovanja podnebne politike zgrešeni.

Emisije toplogrednih plinov (TPG) ostanejo v atmosferi več desetletij, zaradi česar na podnebne spremembe vpliva skupna količina (koncentracija) izpustov toplogrednih plinov, in ne količina, izpuščena v posameznem letu. To pomembno vpliva na oblikovanje podnebne politike, ki ne sme biti osredotočena samo na zmanjšanje emisij v posameznem letu, temveč mora temeljiti na ogljičnem proračunu (carbon budget), ki prikazuje zgornjo mejo emisij, ki jih lahko posamezna država izpusti v posameznem obdobju.

Z vidika podnebnih sprememb je veliko pomembnejša pot, po kateri dosežemo zmanjšanje izpustov, kot pa, koliko bomo zmanjšali izpuste na določen dan v letu 2020 ali 2050.

Ogljični proračun zavezuje vlado k zmanjšanju izpustov

Posamezni cilji se pojavljajo manj kot enkrat na desetletje (2020, 2050), njihova kršitev pa nima večjih političnih posledic. Po drugi strani pomeni ogljični proračun strožjo omejitev izpustov, saj vladi nalaga odgovornost, da se dejavno zavzame za zmanjšanje teh. Še zlasti, če je izpolnjevanje ogljičnega proračuna vezano na uspešnost njenega dela...