|
Ekološko gledano in z ozirom na zemeljsko zgodovino, izumrtje ene vrste življenja ni nič posebnega. Do sedaj smo take dogodke opisovali kot napake v razvoju ali kot posledico sprememb v okolju. Ali človeški možgani spadajo v eno od napak narave, se bo pokazalo v kratkem. Življenjsko nevarni posegi v naravno okolje pa kličejo po čim hitrejših ukrepih in popolni spremembi odnosa do življenja in vrednot.
Človek proti naravi
Ta bitka je že vnaprej izgubljena. Naravi je popolnoma vseeno, če se bo celotno zemeljsko površje spremenilo v radioaktivno puščavo, ali bo naš ubogi planet od vsega hudega dobesedno razneslo. Vse to so naravni pojavi, ki jih je povsod v vesolju polno.
Hiša, ki deluje kot zaprt sistem in biološki stroj ki se obnavlja skoraj sam |
Človekov razvoj je najprej potekal v harmoniji in sožitju z naravo, v nekem trenutku pa je slednja naenkrat postala naša sovražnica. Naravno okolje poizkušamo čimbolj ločiti in odriniti s pomočjo vsemogočne tehnike. Ker pa obstoj izven naravnega kroga ni možen, saj smo njegov produkt, moramo nujno začeti s prevrednotenjem, ki bo harmoniziralo odnose med naravnim okoljem in človeškimi umetno ustvarjenimi bivalnimi okolji.
Kroženje
Ekosistemi se med razvojem gibljejo od kaotičnega v smeri ravnotežnega stanja, ki je hkrati tudi vrhunec in zaključek razvoja. Organski in anorganski materiali krožijo in prehajajo v različna stanja. Enkrat so del anorganskega sveta, čez nekaj časa lahko postanejo del živega organizma. Naravni razvoj skriva v sebi nekaj pomembnih stalnic. Narava se nagiba k povečanju raznolikosti in nenehnemu bogatenju ekoloških struktur. Ko proces napreduje se nenehno povečuje število prehrambenih verig, količina biomase raste, temelji pa ostajajo nedotaknjeni. Narava teži k čim manjši porabi energije in k čim večji učinkovitosti. Kroženje snovi v naravi je življenjskega pomena za vse živo. Hranila in kisik se v procesu pretvorbe obnavljajo in omogočajo nadaljevanje procesa. Sedanja naloga vseh nas je, zagotavljanje delovanja zemeljskega ekosistema, kar pomeni, da smemo zase porabiti le toliko energije, kot nam sistem dovoljuje.
Hiša kot organizem
Predstavljeni objekt stoji blizu Stockholma in velja za enega boljših te vrste. Hiša »diha« v sožitju s štirimi elementi – ognjem (toplota) vodo, zrakom in zemljo. Sončna energija greje vodo in rastlinjake, deževnica se zbira v rezervoarju. Kuhinjski odpadki gredo skozi mlin, z goščo zalivamo vrtne površine. Fekalije odvajamo v poseben kompostnik v kleti, ki ima prekate in mešalec, deluje pa kot stranišče »na štrbunk«, s protismradno zaporo vendar brez vodnega izpiranja. Z dodajanjem sveže trave dobimo zmes, ki hitro fermentira in se spremeni v gnojilo brez vonja, ki ga vrnemo na obdelovalne površine. S plinom metanom, ki nastaja v tem procesu, kuhamo. Topel zrak vodimo skozi kamnito nasutje, ki se nahaja pod kletjo, to toploto pa uporabljamo po potrebi. Za dodatno ogrevanje uporabljamo kamin na drva.
Konstrukcijo hiše sestavlja dobro izoliran zunanji lesen skelet, z notranjimi masivnimi temelji in stenami. Zasteklitev je izdelana iz plastike EFTE, ki je izjemno lahka (1/100 teže stekla!), garantirano obstojna do 25 let in prepušča UV žarke.
Šolani stanovalci
Kot se učimo voziti avto, potrebujemo tudi kratko šolanje za življenje v taki hiši. »Pogon« takšne hiše so sonce, rastline, živali in ljudje. Pri tem mora človek nadzirati in upravljati sicer enostavne vegetativne sisteme, ki se nato sami regulirajo in najbolje delujejo. In tako kot po začetnem šolanju najprej težje in nato čisto samodejno vozimo avto, se tudi po uvodnem usposabljanju navadimo »poganjati« takšno hišo, dejanja postanejo samoumevna, obvladujemo jih tudi v spanju. Strokovnjaki trdijo, da je takšen način bivanja ena od možnosti, ki nam lahko z vratu sname vedno bolj zategujočo ekološko zanko.
|
