 Dimnik je termično najbolj obremenjen del hiše, zato ga moramo zgraditi tako, da bo prenesel vse obremenitve. Ker je izpostavljen visokim temperaturam, vlagi, kislinam, vremenskim vplivom in čiščenju, moramo pri njegovi izdelavi skrbno izbrati gradbeni material in poskrbeti za pravilno izvedbo. Upoštevati moramo, da je dimnik trajna naložba, zato mora njegov nosilni del dosegati življensko dobo hiše. Za obnovo se odločamo ob obnovi kurilne naprave, zamenjavi s sodobnejšo ali spremembi energenta, ki zahteva tudi primerno prilagoditev dimnika. Naloge dimovodnih naprav Če obstoječi dimnik ni primeren ali pa je poškodovan, ga lahko obnovimo, ne da bi se lotili gradnje novega. Obnovljena dimovodna naprava mora zagotoviti zadosten podtlak (vlek), nemoteno odvajanje dimnih plinov v okolico in onemogočiti vračanje dima nazaj. Dimnik mora biti še požarno varen, neoporečen s sanitarnega stališča, mora stabilno delovati v vseh razmerah ter biti arhitektonsko prilagojen stavbi in okolici.
Nastanek vleka  Dimnik "vleče" zato, ker so dimni plini lažji od okoliškega zraka, zaradi česar lahko svež zgorevalni zrak s kisikom vstopa v kurišče. Vlek je odvisen od efektivne višine dimnika, višji je dimnik večji vlek. Čim hladnejši je zrak v okolici, tem boljši je vlek, saj je tedaj temperaturna razlika med dimnimi plini in zrakom največja. Višja ko je temparatura zraka, manjša je njegova specifična gostota.
Ker sodobni kotli dosegajo nižje temperature dimnih plinov se razlika v gostoti med zunanjim zrakom in dimnimi plini zmanjšuje, kar pomeni manjši vlek.
Določitev potrebne velikosti Pri dimenzioniranju dimnika moramo izračunati posamezne tlačne padce. Tlačni padec dovoda zraka v prostor je odvisen od velikosti odprtin za dovod zraka. Slednji ne sme biti višji od 5 Pa . Za lažjo primerjavo velja: 1 Pa (pascal) = 0,102 mm H2O oz. 1 mbar = 100 Pa.
Tlačni padec v kurilni napravi poda proizvajalec in za hišne naprave (do 50 k-W) običajno znaša od 0-25 Pa, kar upoštevamo pri izračunu.
Če je kurilna naprava opremljena z ventilatorskim gorilnikom, pomeni, da je kotel nadtlačen. Zato mora vlek dimnika pokrivati samo del tlačnega padca kurilne naprave.
Stalen podtlak v kurišču zagotavlja, da dimni plini zaradi morebitnih netesnosti kotla, ne morejo uhajati v kurilnico. Pri atmosferskih gorilnikih vlek sploh ne sme vplivati neposredno na gorilnik, zato so te kurilne naprave opremljene z omejevalnikom vleka. Tlačni padec za te kurilne naprave znaša 1-10 Pa. Odvisen je od svetlega premera dimne tuljave, njene dolžine oziroma višine, hrapavosti notranje površine, lokalnih tlačnih uporov ter gostote in hitrosti dimnih plinov.
Za pravilno dimenzioniranje dimnika moramo poznati prostor, kjer bo nameščen kotel, način dovoda potrebnega zraka za zgorevanje, tehnične podatke kotla ter izvedbo dimniškega priključka in dimnika. Napačno je kadar izbiro izvedbe in dimenzije dimnika prepustimo kar prodajalcu kotla ali nestrokovnemu izvajalcu. Posledica tega je, da imamo lahko vgrajeno sodobno kurilno napravo, ob tem pa težave z odvodom dimnih plinov, slabim zgorevanjem, slabim izkoristkom naprave in posledično večjo porabo goriva. Ob tem pa sta lahko ogrožena tudi požarna in sanitarna varnost dimovodnih naprav. Požarna varnost  Zaradi odvoda dimnih plinov se okolica dimnika ne sme pregrevati tako, da bi lahko prišlo do požara. Zagoreti ne sme niti tedaj, ko se v dimniku vžgejo saje ali katranske obloge. Dimniška tuljava mora zdržati brez poškodb temperature izgorevanja ogljika do 1000°C, temperatura zunanje površine dimnika pri tem ne sme biti višja od 80°C. Notranjost tuljave mora biti odporna proti vlagi in kislini, zunanje površine obzidave odporne na vremenske vplive, nosilni del dimnika pa mora prenesti vse obremenitve. Gorljivi materiali morajo biti od dimnika ali dimniškega priključka oddaljeni najmanj 40 cm. Pri kovinskem dimniku, ki ima ustrezen certifikat o izkazani požarni varnosti, se lahko ta razdalja zniža na 10 cm, priporočamo pa 15 cm. Pri zidanih dimnikih je ta razdalja lahko samo 5 cm, če je dimnik dodatno zaščiten in vmesni prostor prezračevan.
Sanitarna varnost Vlek dimnika pri plinskih grelnikih z atmosferskim gorilnikom ne sme vplivati na delovanje gorilnika, zato mora biti vlek tako načrtovan, da dimni plini zagotovo izhajajo v dimniški priključek in ne v prostor. Zgorevanje plina je popolno in brez vonjav (zgorevalni produkti so samo CO2, H2O). Uhajanje dimnih plinov praviloma lahko zaznamo le kot povečano vlažnost ali pomanjkanje kisika v prostoru. Plinski grelniki so velikokrat vgrajeni v kopalnicah, zato je povečano vlažnost še težje zaznati. Posledica pomanjkanja kisika je nepopolno zgorevanje in tvorba ogljikovega monoksida, ki povzroči zastrupitev in smrt. Oprema dimnika Z dimniškim nastavkom ali kapo preprečimo padanje dežja v tuljavo, kar je pomembno predvsem pri zidanih dimnikih. Kovinski dimniki tega ne potrebujejo ker meteorna voda odteče skozi odvajalnik kondenza na dnu dimnika. V primeru da odvajalnika nismo vgradili, tudi tu priporočamo kapo.
Različne izvedbe dimniških kap lahko zmanjšajo ali povečajo vlek.,
Pri kondenzacijskih kurilnih napravah je na spodnjem delu dimnika potrebno vgraditi posodo v kateri se nevtralizira kislost kondenza, ki lahko vsebuje sledi kislin SO2 in SO3.
Temperaturne razmere v dimniku Pri izgorevanju trdnih goriv dosegajo dimni plini temperaturo med 160 in 300 °C, pri tekočih pa med 160 in 240 °C. Težimo k temu,da je temperatura dimnih plinov na izstopu iz kurilne naprave 190 °C pri nazivni moči, pri minimalni moči 160 °C. Spodnja meja je postavljena zaradi preprečevanja kondenzacije, zgornja pa učinkovitosti in manjšega
zaradi večje vpliva na okolje.
Pri kurilnih napravah na plin, ki ne vsebuje sledov žvepla, je lahko spodnja temperatura dimnih plinov na izstopu iz kurilne naprave pod 160 °C lahko celo do 80 °C, najvišja pa 240 °C. Da dosežemovisok izkoristek kotla moramo zagotoviti popolno zgorevanje in čim nižjo temperaturo dimnih plinov. Kondenzat v dimniku je posledica prenizke temperature dimnih plinov, ki ne morejo segreti tuljave nad temperaturo kondenzacije. Kondenz se pri trdnem gorivu pojavi pri temperaturi med 20 in 40 °C , pri kurilnem olju pri 48 °C, pri zemeljskem plinu pri 55 °C. Preverjanje temperature Ločimo vlažne in suhe dimnike. Vlažnost ali suhost dimnika ugotavljamo tako, da preverimo, ali je notranja površinska temperatura dimniške tuljave tudi na vrhu dimnika nad temperaturo kondenzacije ali pod njo.
Če velja prvo, je dimnik suh, sicer pa vlažen. Kar pomeni, da sodobne kurilne naprave z majhno toplotno močjo in nizkimi temperaturami dimnih plinov ne morejo biti priključene na navadne zidane dimnike oziroma take, ki niso odporni proti vlagi. To še zlasti velja za kondenzacijske kurilne naprave. Nekaj primerjav Iz dvojne opeke zidan dimnik porabi za ogrevanje tuljave približno 19 kWh na 1 m2 notranje površine dimniške tuljave, enojno zidan dimnik okrog 9 kWh/m2, dimnik s 3 cm debelo šamotno tuljavo 2,8 kWh/m2, s kovinsko 2mm debelo tuljavo okrog 0,38 kWh/m2 in z 0,4 mm debelo kovinsko tuljavo samo 0,075 kWh/m2 ali 75 kWh/m2.
Primerjava teh podatkov pokaže, da dvojno zidani dimnik porabi kar 250 - krat več energije za svoje segrevanje kot kovinski z 0,4 mm debelo steno. Glavni vzrok je masa dimnika, saj ima 10 m visok dimnik maso 5000 kg, kovinska dimniška tuljava pa manj kot 50 kg. To pomeni, da se zidani dimnik ob pogosto prekinjenem kurjenju težko segreje nad temperaturo kondenzacije, kovinski dimnik pa že v nekaj minutah. Zidani vlago vpija, kovinski pa ne, zato je zidani stalno izpostavljen vlagi, kislinam, razpadanju in s tem pojavu madežev na zunanjih površinah. Kovinski dimnik kondenzira samo nekaj minut, je odporen proti vlagi in kislinam, kondenz pa odteče skozi nevtralizacijsko posodo in ne poškoduje tuljave.
Kovinski dimnik je potrebno toplotno izolirati, kadar je tako visok, da se preveč ohlaja, tvori kondenz in ga dimni plini ne morejo dovolj ogreti. Če to ne pomaga, kondenz prestrezamo v nevtralizacijsko posodo, v tem primeru je dimnik vlažen in neobčutljiv na vlago. Pregledi in vzdrževanje Običajno jih izvaja pooblaščena pristojna dimnikarska služba, lastnik pa mora zagotoviti ustrezne odprtine in neoviran ter varen dostop do njih. V opremo dimnika spadajo še čistilna in kontrolna dimniška vratca, ki so nameščena na dnu dimnika ali pod priključkom kotla na dimnik. Če je dimnik višji od 8 m, moramo vgraditi dodatna, čistilna vratca pri vrhu dimnika. • Povzeto po strokovnem članku g. Bojana
Grobovška, dipl.ing. str.
Vir Energetsko svetovanje ENSVET,
http://www.gi-zzrmk.si/ensvet.htm
|
