Dimnik je najbolj obremenjen del hiše, zato ga moramo zgraditi tako, da bo prenesel vse obremenitve. Ker je izpostavljen visokim temperaturam, vlagi, kislinam, vremenskim vplivom in čiščenju, moramo pri njegovi izdelavi skrbno izbrati gradbeni material in poskrbeti za pravilno izvedbo.

Običajno je obnova dimnika sprejemljivejša, zato se zanjo pogosteje odločamo. Rekonstrukcija kurilne naprave, zamenjava s sodobnejšo ali sprememba goriva, predvsem prehod iz trdnih goriv na plinasto ali tekoče zahteva tudi ustrezno prilagoditev dimnika.
Članek opisuje vzroke za sanacijo in osnovne zakonitosti delovanja. Kakšne so sanitarne in požarne zahteve za sodoben dimnik ter potrebno vzdrževanje dimovodnih naprav pa bomo opisali v naslednji številki Svetovalca.

Kondenziranje vlage

Največja težava, tudi če dimnik ni poškodovan, so nizke temperature dimnih plinov in s tem povezano kondenziranje vlage, kar skupaj s kislinami razjeda dimnik. Največkrat se to zgodi, ko kotel na trdno gorivo, priključen na zidani dimnik, zamenjamo s sodobnim plinskim grelnikom oziroma kotlom. Pri sodobnem kotlu ali grelniku na plin izhaja dokaj malo dimnih plinov z nizkimi temperaturami in veliko vlage. To pomeni sorazmerno majhen toplotni tok z dimnimi plini, hkrati pa je temperatura kondenzacije pri zgorevanju bistveno višja, dimnik se zato teže dovolj segreje. Če ni segret na temperaturo kondenzacije, se vlaga nabira na notranji površini dimniške tuljave, in če ni odporna proti vlagi in kislini, se poškoduje. Poleg tega nizke temperature dimnih plinov v dimniku, slaba izolacija in velika masa dimnika zmanjšujejo potencial vleka. Ker v sodobnih plinskih kurilnih napravah nastaja razmeroma malo dimnih plinov, je obstoječi svetli presek dimniške tuljave prevelik, da bi ti plini dosegli dovolj velike hitrosti za normalno delovanje kurilne naprave.
Dimovodna naprava dimnik ima naslednje naloge:

• zagotavljanje podtlaka (vleka), ki je potreben za odvod dimnih plinov in dovod zgorevalnega zraka,
• odvajanje dimnih plinov iz kurilne naprave v okolico, kjer ne motijo bivalnega okolja, oziroma emisijo dimnih plinov porazdeli v čim manjšo imisijo.
  

Določitev vleka

Dimnik zagotavlja vlek zaradi razlike v gostoti zraka v okolici in srednje gostote dimnih plinov v dimniku. "Vleče" torej zato, ker so dimni plini lažji od okoliškega zraka. Zato se tudi dvigujejo po dimniku navzgor, zgorevalni zrak s kisikom pa vstopa v kurišče kurilne naprave. Pri razlagi vleka ne smemo pozabiti, da je proporcionalen razliki gostot in efektivne višine dimnika. Torej višji je dimnik, večji je njegov vlek. Ker pa imajo sodobne naprave vse nižje temperature dimnih plinov, razlika v gostoti med zrakom in dimnimi plini se zmanjšuje, to pa pomeni manjši vlek. Ker dimnika ne moremo poviševati, je treba znižati tlačne padce vstopa zraka v prostor s kurilno napravo in pretoka dimnih plinov skoznjo ter skozi dimniški priključek in dimnik.
Zakaj je ppotreben vlek
Vlek dimnika zagotavlja dovod zgorevalnega zraka v prostor s kurilno napravo in odvod dimnih plinov v okolico. Biti mora višji ali vsaj enak vsoti tlačnih padcev:

•  dovoda zraka v prostor s kurilno napravo,
•  v kurilni napravi,
•  v dimniške priključku,
•  v dimniku.

Tlačni padci

Pri dimenzioniranju dimnika moramo določiti posamezne tlačne padce. Tlačni padec dovoda zraka v prostor je odvisen od velikosti odprtin (rešetke, kanali) oziroma prezračevalnih naprav. Tlačni padec vstopa zraka v prostor s kurilno napravo ne sme biti večji od 5 Pa . Za lažjo primerjavo velja: 1 Pa (pascal) = 0,102 mm H2O oz. 1 mbar = 100 Pa. Tega v kurilni napravi poda njen izdelovalec inje lahko zelo različen glede na vrsto in izvedbo kurilne naprave. Za hišne kurilni naprave, katerih nazivna toplotna moč ne presega 50 kW, običajno znaša od 0 do 25 Pa. Pri nadtlačnih kuriščih tlačni padec v kurilni napravi lahko premaguje ventilator gorilnika. Kadar kurišče ni nadtlačno pri dimenzioniranju upoštevamo dejanski tlačni padec. Če je kurilna naprava opremljena z ventilatorskim gorilnikom, se odločamo tudi tako, da dimnik pokriva samo delni tlačni padec kurilne naprave. To pa povzroči, da je v kurišču vedno podtlak in dimni plini ob možni netesnosti kotla, ne morejo uhajati v kurilnico.
Pri atmosferskih gorilnikih vlek sploh ne sme vplivati neposredno na gorilnik, zato so te kurilne naprave opremljene s prekinjevalnikom vleka. Tlačni padec za te kurilne naprave znaša 1 do 10 Pa. Odvisen je od svetlega premera dimnika, dolžine oz. višine, hrapavosti notranje površine dimnika, lokalnih tlačnih uporov, gostote in hitrosti dimnih plinov. Za pravilno dimenzioniranje dimnika moramo poznati prostor, kamor bomo namestili kurilno napravo, prezračevalne naprave in predvsem tehnične podatke kurilne naprave ter izvedbo dimniškega priključka in dimnika.
Podatki, ki so nujno potrebni pri dimenzioniranju kurilne naprave so:

•   največja in najmanjša toplotna moč kurilne naprave,
•   vrsta kuriva,
•   vrsta gorilnika,
•   temperature dimnih plinov pri največji in najmanjši toplotni moči,
  
•   vsebnost CO2 v dimnih plinih pri največji in najmanjši toplotni moči,
•   tlačni padec oz. zahtevani vlek dimnika na kurilni napravi pri največji in najmanjši moči,
•   izkoristek kurilne naprave,
•   oblika, dimenzije in višina dimniškega nastavka.

Oprema dimnika

Dimniški nastavek oziroma kapa je skoraj obvezen sestavni del dimnika. Z njo večinoma preprečimo padanje dežja v tuljavo, kar je potrebno predvsem pri zidanih dimnikih, neodpornih proti vlagi. Pri kovinskih dimnikih s pravilno izvedbo to ni nujno, ker meteorska voda teče skozi odvajalnik na dnu dimnika. Če pa odvoda ni, prav tako priporočamo kapo. Obstajajo tudi dimniški nastavki kape, ki zmanjšujejo vpliv vleka na delovanje dimnika ali pa ga celo povečujejo. Kadar v dimniku kondenzira vlaga, moramo dodati nevtralizacijsko posodo. To je še posebej pomembno za kondenz zaradi dimnih plinov, saj vsebuje SO2 in SO3. Pred iztekom kondenza v okolico ali kanalizacijo se v tej posodi nevtralizira njegova kislost. Kadar je toplotni tok dimnih plinov majhen in nizkih temperatur, dimnik pa visok, se lahko tudi v kovinskem ali zidanem z kovinsko tuljavo pojavi kondenz. Takrat moramo tuljavo toplotno izolirati in s tem zmanjšati ohlajevanje dimnih plinov. Če tudi tako ni mogoče preprečiti kondenzacije vlage, mora tuljava imeti odtok kondenza od ustja dimnika do dna in v okolico oziroma nevtralizacijsko posodo. Govorimo o vlažnem dimniku, ki je neobčutljiv na vlago.
Dimnik, kot sestavni del ogrevalnega sistema, mora biti z njim vred primerno izveden. Rekonstrukcija kurilne naprave, zamenjava s sodobnejšo ali sprememba goriva, predvsem prehoda iz trdnih goriv na plinasto in tekoče zahteva ustrezno prilagoditev dimnika. •

Vir: ENSVET; energetsko svetovalna služba