Različne metode obračuna

Osnova za izdelavo računa je odčitek na centralnem merilniku toplote za celotno stavbo in ustrezen tarifni sistem dobavitelja toplote. Merimo lahko  tudi skupno porabo plina ali kurilnega olja. Stroške lahko razdelimo na štiri načine, ki so vsi opisani vPravilniku o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci (Ur.l.RS 52/05).

Površina stanovanja

Ta način delitve stroškov je najbolj razširjen način delitve stroškov v Sloveniji. Pri tem se strošek za prevzeto toploto deli na osnovi ogrevane površine posameznega stanovanja. Celoten strošek zato delimo z ogrevano površino celotne stavbe in dobimo ceno kvadratnega metra. S to ceno pomnožimo ogrevano površino stanovanja in tako dobimo znesek, ki ga mora poravnati uporabnik posameznega stanovanja.

Prednost te metode je njena enostavnost, saj upravnik stavbe stroške za porabljeno toploto razdeli med uporabnike stanovanj. Težava lahko nastane ob določanju velikosti ogrevanih površin, v katere prištevamo prostore, ki imajo vgrajeno ogrevalo, čeprav največkrat upoštevamo celotno površino stanovanja.

Tak način obračuna pa ne vzpodbuja učinkovitega ravnanja s toploto, saj so pri tem varčni in razsipni uporabniki izenačeni in varčno obnašanje posameznikov ni nagrajeno. Nomogram pokaže, da bo uporabnik, ki je porabo znižal za 30% plačal enak znesek, kot drugi, ki je v enako velikem stanovanju porabo za 30% povečal.

Odčitek delilnika toplote

Pri tej metodi se stroški delijo na osnovi dejanskih odčitkov z delilnikov, ki kažejo sorazmerno  porabo toplote za ogrevanje posameznega stanovanja. Tak obračun je možen samo v stavbah, kjer je posamezno stanovanje opremljeno z merilnikom porabljene toplote. V metodo so običajno vgrajeni kontrolni računski modeli za ugotavljanje pravilnosti delovanja delilnikov, ki je pri tej metodi izredno pomembna. Skupni strošek za toploto z računa distributerja s deli s količino odčitkov, rezultat pa je vrednost odčitka. Ugotovljene odčitke posamezne odjemne enote pomnožimo s to vrednostjo in tako dobimo strošek za toploto za posamezno stanovanje.

Prednost takega načina je ta, da uporabnik plača samo delež odvisnega stroška v višini, ki odgovarja odčitku na delilniku stroška za toploto. S tem lahko neposredno nadzira in uravnava porabo toplote v svojem stanovanju in bo zaradi varčnega obnašanja dobil tudi manjši račun za ogrevanje. Slabost opisane metode je v tem, da ne upošteva povečanih toplotnih izgub posameznega stanovanja, ki ima neugodno lego v stavbi. Podstrešna, pritlična, vogalna ali severna stanovanja so večji porabniki toplote od enako velikih, ki se nahajajo na jugu ali v sredini stavbe. Tudi vgrajeni merilniki morajo biti zelo natančni, potrebna pa je tudi stalno kontrolirati ali pravilno delujejo. 

Odčitek delilnika s korekcijo

Ta metoda delno izenači stanovalce v stanovanjih z zaščiteno lego in tistih, ki so bolj izpostavljena. Temelji na predpostavki, da se stanovalci stanovanj v zaščitenem položaju ogrevajo tudi na račun sosedov. Pravilnik v svojem 13.členu zato predvideva način delitve tako, da se delež odvisnega stroška razdeli na del po ogrevani površini in na del po dejansko odčitanih vrednostih delilnika stroškov. Pri tem je upoštevano povprečje porabe toplote stavbe in v določenem razmerju upoštevano ob obračunu za stanovanja, ki porabijo manj in tistih, ki zaradi neugodne lege porabijo več, kot znaša povprečje. 

Če pri delitvi stroškov upoštevamo faktor (r = 0.35) to pomeni, da pri delitvi stroškov upoštevamo 35% delež glede na ogrevano površino in 65% glede na delež porabe. Pri tem stanovalci zaščitenih stanovanj plačajo +15% delež, nezaščitenih pa -8% delež.

Prednosti te metode je bolj poštena delitev stroškov, saj stanovalci v zaščitenih stanovanjih prevzamejo del stroška ogrevanja bolj izpostavljenih stanovanj. Slabost je v tem, da stanovalci z manjšo porabo plačajo več kot bi glede na odčitek števca.

To metodo uporabljajo zlasti v Nemčiji v stanovanjih, ki so opremljena z nenatančnimi hlapilnimi delilniki, ki so nameščeni na radiatorjih. Pri taki metodi obračuna in delitve stroškov pa ni smiselno vgrajevati zelo natančnih centralnih merilnikov porabe za celotno stavbo.

Odčitek delilnika in obvezna poraba

Ta metoda delitve stroškov zasleduje načelo enakih deležev stroška za toploto, ki je potrebna za doseganje enakih temperatur zraka v stanovanjih z enako površino. Izhaja iz predpostavke, da je privilegiranim uporabnikom potrebno preprečiti izključevanje ogreval in se ogrevati na račun soseda. To dosežemo tako, da uporabimo načelo obvezne minimalne porabe toplote za ogrevanje, ki izhaja iz »pasivnega« ogrevanja stanovanja.

Če v stanovanju z zaščiteno lego ogrevanje popolnoma zapremo, temperatura v teh prostorih običajno ne pade pod 12 oC, kar pomeni za I.klimatsko cono 30% ter za II.klimatsko cono 50% nazivne porabe toplote za ogrevanje (relativna poraba  je 0.30 oziroma 0.50) na račun soseda. To pomeni, da mora sosed v stanovanju z manj ugodno lego porabiti toliko več toplote za ogrevanje. Po statističnih podatkih pri spremljanju razdelitve porabe toplote v stavbah, 50% toplote za ogrevanje porabi manj kot 10% stanovanj  v stavbi. S plačilom obvezne minimalne porabe se sosedu tako delno povrne višji strošek za ogrevanje. Preostali del stroška, ki je višji od obvezne minimalne porabe, je odvisen od uporabnika in njegovega odnosa do porabe, bivalnih navad in potreb.

Pravilnik predvideva v 14.členu tudi možnost uporabe dodatnih korekcijskih faktorjev. Z uvedbo faktorja, ki upošteva minimalno potrebno porabo toplote lahko dosežemo način delitve, ki je za uporabnike najbolj pravičen, preprečuje pa izključevanje posameznega uporabnika iz sistema ogrevanja in izkoriščanje zaščitene lege posameznega stanovanja na račun drugih. Metoda zahteva zelo dobro statistično spremljanje odčitkov in s tem kakovost delovanja delilnikov.

Prednost metode je preprečitev popolnega izključevanja ogrevanja v posameznih stanovanjih. Upošteva minimalni delež potrebne toplote za ogrevanje posamezne odjemne enote in tako tistim, ki se gibljejo znotraj prepisanega območja med minimalno predpisano porabo toplote in maksimalno tehnično še možno porabo toplote, omogoča plačevanje stroška za dejansko porabljeno toploto v deležu, ki ga določajo direktni odčitki. Pri tem lahko vgradimo bolj in manj natančne merilnike, katerih delovanje je potrebno stalno tehnično ali statistično nadzorovati. Najbolj smiselna pa je vgradnja zelo natančnih merilnih naprav.

Slabosti:

Slabost tega načina je razmeroma zahteven način izvedbe obračuna, za kar moramo dobro poznati objekt, uporabljati tako imenovane toplotne kartice stanovanj, česar se naj loti samo strokovnjak z izkušnjami pri delitvi stroškov. Toplotna kartica stanovanja upošteva tudi njegovo lego in druge lastnosti. Metoda zahteva tudi pazljivo spremljanje delitve stroškov v prvi ogrevalni sezoni, po kateri je potrebno upoštevati morebitne popravke, ki izhajajo iz odstopanj dejanskega stanja objekta od projektnih predpostavk.

Odločajo lastniki in uporabniki

Izbira načina delitve stroškov za toploto za ogrevanje stanovanj po dejanski porabi je ob nasvetih strokovnjakov prepuščena lastnikom oziroma uporabnikom stanovanj. Ti nato sklenejo Sporazum o načinu delitve stroškov, ki ga predvideva pravilnik. Pojasnjevanje posameznih metod običajno opravi upravnik ali ponudnik za izdelavo obračunov, ki predlaga tudi vgradnjo ustreznih naprav za merjenje. Pri tem mora sistem ogrevanja zagotavljati vsakemu stanovanju potrebno količino energije za ogrevanje in omogočiti prilagajanje potrebam uporabnikov. Zato je potrebno sistem hidravlično uravnotežiti in radiatorje opremiti s termostatskimi ventili.

Matjaž Malovrh, univ.dipl.inž.str.

Gradbeni Inštitut ZRMK, Ljubljana

Viri

1.         MALOVRH, Matjaž, PRAZNIK, Miha, ŠIJANEC-ZAVRL, Marjana.: Sistemi regulacije ter merjenje in obračun toplote v večstanovanjskih stavbah. Ljubljana: Femopet, 1998. 24 str. (http://www.aure.gov.si/eknjiznica/V6-regulacije.pdf)

2.         MALOVRH, Matjaž: Strokovne osnove za izdelavo načina delitve stroškov ogrevanja : končno poročilo. Ljubljana: Gradbeni inštitut ZRMK, 2003. 11 str., 1 pril.

3.         ZOVKO Žarko: Primerjava postopkov ugotavljanja porabniških deležev odvisnih stroškov za ogrevanje z metodo ekonokal in  Pravilnikom Ur. RS. št. 52/2005