Zemlja je vstopila v novo geološko obdobje, antropocen, kjer smo ljudje gonilna sila sprememb na planetu. Medtem, ko je človeška vrsta rasla, tako v številčnosti, kot po gospodarskih in potrošniških apetitih, je planet ostajal enako velik. Omejene stvari pa imajo žal omejeno nosilnost in zato se človeštvo postopoma približuje zgornjim mejam nosilnosti planeta in nekatere so očitno že presežene. V zadnjih sto letih se je število ljudi povečalo za skoraj štirikrat, število prebivalcev v mestih za dvajsetkrat, poraba žit za petkrat, prodana energija za več kot desetkrat, poraba fosilnih goriv pa celo za petnajstkrat. Povečala se je tudi proizvodnja energije iz obnovljivih virov, a žal le za petkrat.

V vročem podnebju lahko gozd postane celo vir CO2

Podatkov o tem, koliko se je povečala energijska učinkovitost nimamo, a nemara ne kaj dosti: še vedno živimo v energijsko potratnih hišah in vozimo energijsko potratne avtomobilih, kupujemo energijsko potratno po večini uvoženo in predelano hrano, pijemo ustekleničeno vodo in na trgovinskih policah segamo po drugih energijsko potratnih izdelkih. Zato bodo globalne ekološke sledi človeštva vsak čas za četrtino presegle zmogljivosti planeta. Globalno ribolov že presega letni prirast rib, količina načrpane talne vode količine obnavljanja, poseki gozda stopnjo prirastka, emisije toplogrednih plinov pa zmogljivosti njihovega sprejemanja in nevtralizacije v ozračju, vegetaciji in morju. Priča smo podnebnim spremembam in hitri izgubi rastlinskih in živalskih vrst. Žal postaja gospodarska rast vse manj gospodarna, saj njeni stroški vse bolj presegajo njene koristi: blaginja ljudi se z gospodarsko rastjo ne povečuje več, povečujejo pa se pritiski na planet.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj

Količina ogljikovega dioksida trenutno narašča za 2,5 ppm na leto

Nevaren vpliv lobijev

Kje je meja našega planeta glede podnebnih sprememb, katerih ključni indikator je koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju. Ta je znašala pred tristo leti 280 ppm (delcev na milijon), trenutno pa je vsebnost že 390 ppm in še vedno raste. Varna meja, ki naj bi je ne presegli, pa je 350 ppm CO₂. Po polomu podnebne konference v Kopenhagnu je jasno, da se zdi svetovni politiki in odločevalskim fosilnim lobijem v njenem ozadju  še meja 450 ppm čisto varna. Pa ni in še manj varna je vsaka višja vsebnost. A kako doseči, da se raba fosilne energije in izpusti toplogrednih plinov povezanih z njo ne bi še najprej skokovito povečevali? Ene same magične rešitve ni, še posebej ne, ker ne bo mogoče zaustaviti rasti prebivalstva ali na hitro spremeniti danes povsem zgrešenih potrošniških vrednot. Zraven seveda ne gre prezreti gospodarske recesije, ki nas bo spremljala še leta in dejstva, da vse svetovne vlade še vedno vztrajajo na gospodarski rasti kot svojem primarnemu cilju, kot da brez rasti ne gre. Zato je še najbližje idealni rešitvi prav energijska učinkovitost. Najprej zato, ker so investicije v energetsko učinkovitost praviloma zelo donosne in praktično brez tveganj, kar je pomembno glede na trenutni položaj na finančnih trgih. Stroški ukrepov se vrnejo v nekaj letih, donosi naložb pa presegajo druge investicijske priložnosti. Drugič zato, ker nižji stroški za energijo pomenijo nižje stroške poslovanja in povečano konkurenčnost, ob hkratni večji odpornosti na tveganja ob cenovnih nihanjih na energetskih trgih. Nadalje naložbe v učinkovito rabo energije ustvarijo tri do štirikrat več delovnih mest kakor primerljive naložbe v oskrbo z energijo. Manjša poraba energije zaradi ukrepov energetske učinkovitosti pa je tudi ukrep socialne politike, ki pomaga najrevnejšim.

Rešitev je v učinkovitosti

Evropska unija je aprila letos objavila analizo »Roadmap 2050«, kako tehnično in ekonomsko primerno zmanjšati izpuste toplogrednih plinov do leta 2050 za 80 odstotkov v primerjavi z 1990. Vprašanje je, ali je to sploh mogoče, ne da bi se zmanjšala zanesljivost dobave energije, energetska varnost, gospodarska rast in blaginja. Poročilo, ki primerja različne scenarije deleža obnovljivih virov energije in neobnovljivih nizkoogljičnih tehnologij (zajem in skladiščenje ogljika in jedrske elektrarne), pravi da je mogoče! Ampak ob ključni predpostavki, ki je nenehno povečevanje energijske učinkovitosti. Ta bi se morala, kar se tiče električne energije, vsako leto vsaj podvojiti, saj bodo potrebe po električni energiji rasle. Zato za Slovenijo ni ključna dilema TEŠ 6 ali NEK 2, temveč, kako energijo porabiti čim bolj racionalno in učinkovito.