|
Odločitev za gradnjo, zbiranje dokumentov, iskanje arhitekta
Graditelj Hladnik se je odločil za gradnjo družinske hiše na Gorenjskem, pri tem pa želei uporabiti sodoben in okolju prijazen način izvedbe toplotnih izolacij in energetskih instalacij, ogrevanje s toplotno črpalko, uporabo deževnice ter talno in stensko ogrevanje. Podrobno je opisal svoje izkušnje, da bi koristile tudi drugim in bi prispevale h kvalitetnejši ponudbi in izvedbi gradbenih del. Zgradil je atrijsko hišo, ki ima brez hodnikov in garaže 240 m2 uporabne površine, katere gradnja je trajala 14 mesecev s predračunsko vrednostjo 32 milijonov tolarjev, in katere dejanska vrednost s pohištvom vred je v resnici dvakrat višja.
Kupovanje zgrajene hiše
Najprej je lastnik hotel najti že gotovo, novejšo ali delno zgrajeno stavbo. Ko smo v vlogi prodajalca se nam vedno zdi, da smo iztržili premalo, v vlogi kupca pa, da so nas odrli. Ponudbe so se gibale od 117.000 do 288.000 €, hiše v blizini Ljubljane pa so bile še dražje. Agencije ob uspelem nakupu običajno zaračunavajo 2 % provizijo kupcu in prodajalcu. Značilnost takih nakupov je, da prodajalec pogosto hoče denar vnaprej, ker mu šele ta omogoči, da si najde novo stanovanje, takoj izseliti pa se seveda noče, ker se nima kam. Nazadnje seje odločil, da hišo na podarjenem zemljišču zgradi sam.
Način gradnje
Ob preverjanju ponudbe montažnih hiš (Jelovica, Lumar, Honka, Riko, Kager ...), je ugotovil, da se cenovno skoraj ne razlikujejo od zidanih, zlasti tiste iz masivnega lesa in alternativnih materialov. Ker je kletni del montažne hiše v vsakem primeru zidan, je tudi prihranek časa, v primerjavi z montažno gradnjo manjši. Končno se je odločil za klasično gradnjo, beton in opeko.
Urejanje dokumentacije
Ureditev lokacijske dokumentacije se je kljub vnaprejšnjemu plačilu pooblaščenemu podjetju vlekla več mesecev. Ker se je ravno menjala gradbena zakonodaja seje odločil za postopek po starem zakonu, kar se je izkazalo za napako, saj je v njem veliko odvisno od pristanka sosedov, ki so to možnost bogato izkoristili za postavljanje ovir in povzročanje zapletov. Ker se po treh mesecih papirji niso premaknili nikamor, je bilo treba začeti uradnike klicati po telefonu in se jim nato pokazati v živo, jih spraševati, spodbujati in gnjaviti, saj e pošte ne berejo ali je nimajo.
Priklop elektrike
Potrebno je bilo pridobiti soglasje od elektro distributerja, slednji pa se je izkazal zlasti po tem, da je za eno stvar znal izdati kar sedem ločenih in ožigosanih dokumentov in vsakega posebej zaračunal. Zato je graditelj plačal takso, sklep, stroške priključka električne omarice, obnovo priključka, zahtevo za priključitev, soglasje za priključitev in še pogodbo o priključitvi, skupaj 456 €. Sledil je še 60 m dolg izkop za priključni kabel, za kar je odgovorni električar, tokrat v vlogi popoldanskega samostojnega podjetnika, brez računa spravil v žep 584 €.
Splošni vtis je, da se na občini od starih dobrih socialističnih časov ni prav veliko spremenilo. Elektronska komunikacija in pridobivanje dokumentov sta v povojih, malica in dopust odgovornega uradnika pa opravka prvega ranga. Pripravljen ost poenostaviti postopke, kakor narekuje novi Zakon o graditvi objektov je redka in jo imajo celo tisti, ki so mu naklonjeni, za znak svoje izjemne dobre volje.
Pravi vrstni red
Pravo zaporedje je naslednje: prepis lastništva parcele, nato izbira arhitekta, ki ji sledi še pridobitev gradbenega dovoljenja. V principu gre za dvostopenjski proces: najprej si je treba izbrati idejno zasnovo, na kateri temelji postopek za pridobivanje lokacijskih dokumentov, potem pa na tej osnovi izdelati načrt. Ker ta ne sme bistveno odstopati od osnutka, je seveda smiselno, da oboje napravi en človek, zato je koristno oba postopka združiti.
Graditelj je nato na več naslovov arhitekturnih birojev na Gorenjskem poslal svoje podatke, želje in dileme in prosil za idejni načrt. Podal je dimenzije parcele, njeno lokacijo, število ljudi, ki bodo živeli v hiši, željo po več velikih prostorih in več drugih podatkov. Priložil je še lastne idejne načrte, fotografijo terena in katastrski posnetek. Avtor tistega idejnega načrta, ki bi ga izbral, bi dobil potem naročilo celotnega projekta.
Izbira arhitekta
Elektronsko pošto je poslal na 30 naslovov in še enkrat toliko po navadni pošti. Odzvalo seje 12 arhitektov, nekateri s slabo prikritim ogorčenjem, da so vabljeni v tak tvegan natečaj, saj je arhitekt avtoriteta in ko ga enkrat izbereš, potem ga je treba poslušati. Izbrani arhitekt je poslal kar na roko izdelane skice vendar z idejo, ki je naročniku najbolj ustrezala. Kmalu je postalo jasno, da nihče ne more prevzeti odločitev namesto naročnika in da je treba sodelovati v vseh fazah gradnje, ter da nima smisla prepuščati organizacije izvedbe nikomur drugemu. Načrt je naročnika stal 2750 €.
V arhitekturo spadajo idejni projekt, arhitekturni načrt, načrt strojnih inštalacij (voda, ogrevanje) in načrt električnih inštalacij. Za arhitekta nato posamezni specialisti izdelajo statiko ter načrte za strojne in električne inštalacije. Ker strokovnjaka za hišo s toplotno črpalko ni bilo pri roki, se je naročnik v časovni stiski odločil za standardni strojni načrt za kurjavo z oljem, pravega pa je pozneje dal izdelati posebej.
Arhitekti ločujejo med projektom gradbene dokumentacije (PGD) in izvedbenim projektom (projekt za izvedbo ali PZI). Za družinske hiše je razlikovanje odveč, saj je edina reč, ki je PGD ne vsebuje in jo je treba plačati posebej, armaturni načrt.
Gradnja hiše je za povprečnega človeka zagotovo življenjski projekt. Nekatere napake se naknadno ne dajo več odpraviti, zato je izjemno pomembno, da graditelj poišče dobre svetovalce in se še sam odpravi na lov za informacijami, ki jih v času medmrežja in ob delnem znanju tujih jezikov ni tako težko poiskati.
Vir: projektna dokumentacija vlagatelja
|
