Krivulje prehoda vlage skozi steno so skoraj popolnoma enake

Koeficient paropropustnosti in Sd vrednosti nekaterih gradbenih materialov

Brez izolacije ne gre

Toplotna izolacija stavbe zmanjša izgubo toplote, preprečuje pregrevanje, omogoči prijetno bivanje in zaradi nastalih prihrankov varuje okolje. Na neizoliranih stenah običajno kondenzira vlaga ter se naselijo plesni in to zlasti v kotih, ob okenskih in vratnih odprtinah ter na mestih toplotnih mostov. Najhujša posledica neizoliranih sten in plesni pa je, poleg slabih bivalnih pogojev, predvsem zdravju izredno škodljiva notranja klima. Posebej še v današnjem času, ko vsi pospešeno vgrajujejo sodobna okna in vrata, ki odlično tesnijo in onemogočajo nastanek prepihov, ki so pred vgradnjo delno preprečevali neugodne pojave.

Paropropustnost

Besedna zveza »dihanje sten« ni strokovni izraz, vendar ga zaradi različnih vzrokov vedno pogosteje slišimo. Pri tem je mišljen prehod ali difuzija vodne pare skozi stene stavbe od znotraj navzven. Ta nastane zaradi razlike tlakov pare na obeh straneh zidu in je znan fizikalni pojav. Tok vlage se vedno giba v smeri toplotnih izgub, iz toplejših prostorov proti hladni okolici. Glavno vprašanje pa je, ali lahko večji prehod vlage skozi stene nadomesti odvajanje vlage s prezračevanjem. Pomemben del vprašanja je tudi dogajanje v steni, ki se med prehodom vlage navlažuje, posledica pa je lahko notranja kondenzacija, razvoj plesni in celo zmanjšanje nosilnosti.

Koeficient paropropustnosti in Sd vrednost

S tem koeficientom predstavimo upor difuziji vodne pare določenega materiala. Pove, za koliko je ta upor nekega materiala večji kot prehod vodne pare po zraku. Višja vrednost pomeni večjo parozapornost materiala. »Sd« vrednost pa je zmnožek koeficienta prehoda vodne pare z debelino materiala v metrih. Uvedli so jo predvsem zaradi uporabe tankih folij in plošč ter nehomogenih gradbenih materialov. 

Manjšo »Sd« vrednost, običajno manj kot 0,5m, imajo paropropustne sekundarne kritine in protivetrne zaščite. Parne ovire imajo to vrednost od 2 do 7m, parne zapore pa preko 50m. Če so zaključni sloji streh ali sten slabo propustni, pa potrebujemo parne zapore z vrednostjo 1000m in več. Žal desetkrat manjša »Sd« vrednost folij ne omogoča tudi desetkrat boljšega »dihanja sten« oziroma tolikokrat večjega odvajanja notranje vlage skozi konstrukcijski sklop v okolico. Tudi desetkrat večja paropropustnost toplotno izolacijskega materiala ne zagotavlja enako večje paropropustnosti celotnega konstrukcijskega sklopa, saj so pomembni tudi ostali materiali in njihova paropropustnost. To še posebej velja za osnovne in zaključne fasadne omete, ki morajo imeti dve nasprotujoči si lastnosti: dobro paropropustnost ob hkratni visoki vodoodbojnosti.

Pozor – vrstni red slojev

V večslojnih konstrukcijah je izjemno pomemben pravilen vrstni red posameznih slojev. Paropropustnost slojev naj bi se povečevala iz notranjosti proti zunanjosti objekta. Težav ne bo, če bodo lahke konstrukcije na notranji strani opremljene s parno oviro, ki ima 7 krat večjo vrednost »Sd« kot zunanji paropropustni sloj. Če je to razmerje manjše, je v steni možna kondenzacija. Če pa je to razmerje bistveno večje, pa se neugodne posledice lahko pojavijo v poletnem času, ko je potek toplote in vlage obrnjen, še posebno v klimatiziranih stavbah. Po najnovejših dognanjih strokovnjakov, pa ta problem ni tako velik, kot so naprej domnevali. Zato je najbolje da difuzijo preverimo z izračunom, ki mora biti izveden v skladu s veljavnim standardom SIST 1025.

Dihanje sten ne obstaja

Nekateri trdijo, da se je po namestitvi toplotne izolacije povečala vlažnost zraka, zmanjšalo bivalno ugodje, vlaga pa je začela kondenzirati na steklih in okenskih okvirjih. Za nastale pojave krivijo zmanjšano paropropustnost zidov. Nobena od teh trditev ne drži, saj je vzrok opisanim pojavom vgradnja novih oken in vrat, ki odlično tesnijo in ne omogočajo običajnega prepihovanja skozi netesne pripire. Zaradi varčevanja stanovalci še manj prezračujejo kot so jih prej. Štiričlanska družina s tuširanjem, kopanjem, pranjem, likanjem, kuhanjem in znojenjem dnevno upari do 15 litrov vode. To količino vlage je teoretično in praktično nemogoče vsak dan odvesti skozi zidove, tudi če so stene gole, brez ometov in fasade. Zato je dodatno naravno, prisilno ali kombinirano prezračevanje nujno.

Izračun paropropustnosti zidov ni predpisan zaradi ugotavljanja koliko vlage lahko prestopi navzven, ampak zaradi dokazovanja, da se bo v poletnem času zid popolnoma osušil. Seveda mora sestava zidu to omogočiti. Zato je nepomembno, ali je toplotna izolacija izvedena s kameno volno ali polistirenskimi ploščami, saj lahko samo s prezračevanjem iz prostorov odvedemo viške vlage. Tudi zato je obtoževanje kakršnekoli toplotne izolacije za nastanek prekomerne vlažnosti v prostorih nesmiselno in nestrokovno zavajanje.