Dvajset nemških koncernov snuje megalomanski projekt Desertec, vreden 400 milijard evrov, ki bo Nemčiji omogočil, da bo svoje potrebe po elektriki krila s sončnimi elektrarnami v Sahari

Reuters

Nemčija naj bi "afriško" elektriko iz Sahare dobila že čez deset let.

V manj kot devetih minutah zadene Zemljo tolikšna količina sončne energije, kot je porabimo na Zemlji v enem letu. Ta energija prihaja brezplačno, brez škodljivih vplivov na okolje neposredno pred naša vrata. Sončno energijo že stoletja izrabljajo številni tradicionalni načini gradnje, v zadnjih desetletjih pa je zanimanje zanjo v razvitih državah naraslo hkrati z zavedanjem o omejenosti drugih energetskih virov, kot so fosilna goriva, ter njihovih vplivov na okolje. V okoljih, kjer drugih virov energije ni na voljo, denimo v oddaljenih krajih ali celo v vesolju, sončno energijo že močno uporabljajo.

Če bo vse teklo po željah in načrtih, bo tako imenovani projekt Desertec postal doslej največja zasebna investicija v "zeleno" pridobivanje elektrike z uporabo sončne energije. Sredi julija so bodo sestali predstavniki 20 nemških koncernov, med njimi Siemensa, Deutsche Bank, RWE, in sklenili dogovor o projektu, so pred dobrim mesecem zapisali v Sūddeutsche Zeitung in vzbudili zanimanje nemške in svetovne javnosti. Gradnja velikih sončnih elektrarn v širjavah Sahare naj bi stala 400 milijard evrov, Nemčija pa naj bi "afriško" elektriko dobila že čez deset let.

Iniciativo je prevzela največja pozavarovalnica na svetu, Mūnchener Rūck. "V naslednjih dveh ali treh letih želimo konkretizirati podrobnosti načrta," je bil po objavi vesti v časnikih skrivnosten prvi mož pozavarovalnice Torsten Jeworrek. V pozavarovalnici Mūnchener Rūck, ki je pred dnevi v Mūnchnu organizirala in speljala konstitutivno sejo za projekt Desertec, še ne želijo izdati imen vseh sodelujočih podjetij, a so nekatera vseeno pricurljala na dan. Jeworrek je dejal, da bodo v projekt poskušali vključiti čim več držav sredozemskega območja. "Glede Italije in Španije smo optimistični, tudi iz Severne Afrike dobivamo pozitivne odzive. Le Francija se oklepa jedrske energije."

"Energetski obrat ni več daleč. Milijarde, ki jih bomo vložili, bodo omogočile, da končno izkoristimo neznanski energetski potencial puščave Sahare," je dodal Jeworrek in razložil, da bodo sončne elektrarne stale na več mestih, vendar izključno v politično stabilnih državah. Pri gradnji se bodo zgledovali po že obstoječih sončnih parkih v Španiji ali kalifornijski puščavi Mojave.

"Elektrarne bodo z ogledali zbirale sončno svetlobo, ki bo segrevala posebno vrsto olja in njegovo toploto pretvarjala v vodno paro. Ta bo gnala turbine, ki bodo proizvajale elektriko. Princip je torej drugačen kot pri fotovoltaičnih celicah, ki elektriko proizvajajo neposredno," je Jeworrek opisal tehnično plat projekta.

Po prepričanju Jeworrka bi lahko projekt Desertec zadovoljil kar 15 odstotkov evropskih potreb po elektriki. Investicija naj bi bila dolgoročno dobičkonosna, vloženi denar pa naj bi se investitorjem povrnil v 10 do 15 letih. Podrobnejše načrte naj bi v okviru Deserteca pripravili v treh letih.

Strokovnjaki iz drugih držav, še posebej tistih, ki še oklevajo, da bi se pridružile projektu, vseeno prepričujejo svoje vlade, da bi bila priključitev smotrna, predvsem pa racionalna. To še zlasti velja za Francijo, ki v Evropi še vedno najbolj prisega na jedrsko energijo. Do leta 2050, takšne so ocene in izračuni, naj bi vsaj petnajst odstotkov evropskih, predvsem nemških energetskih potreb zadovoljili z elektriko iz sončne Sahare. Ves sistem naj bi temeljil na solarnih elektrarnah in na saharskem vetru kot dodatnem viru. Vsi, ki poznajo načrte, se strinjajo z oceno, da je to odlična zamisel, vendar naj bi imela še veliko ugank oziroma problemov. Predvsem je jasno, da gre za zares dober projekt, ki bo sicer izredno drag, vendar zadovoljuje tudi najbolj stroge naravovarstvenike.

Edina resnično ekonomična in delujoča sončna elektrarna oziroma program za izkoriščanje sončne energije doslej je v španski Granadi in prispeva v špansko električno omrežje okoli 150 megavatov električne energije. Ker še vedno obratuje poskusno, španska vlada tako "pridelani" električni tok subvencionira, predvsem zaradi tega, ker pridobivanje elektrike z uporabo sončnih celic ne onesnažuje okolja. Tako pridobljena energija zadošča za potrebe kar dvesto tisoč ljudi, se pravi za manjše mesto.

Španska Granada je do sedaj edini evropski poskus tovrstnega izkoriščanja sončne energije. Precej pred Evropo so na tem področju Američani, predvsem v Kaliforniji in Nevadi, po skopih podatkih o dosežkih na tem področju pa naj bi skušali sončno energijo vse bolj izkoriščati tudi Kitajci, Izraelci in Maročani.

Nemški projekt mnogi primerjajo s pred dvema letoma na Norveškem zgrajeno prvo solno elektrarno na svetu, pri kateri energija nastaja iz razlike v tlaku med sladko in morsko vodo. Norveški državni energetski koncern Statkraft po desetih letih raziskav in razvoja že načrtuje postavitev nove elektrarne na nekem rečnem izlivu na južnem obronku Oslofjorda. Vrednost naložbe je ocenjena na 13 milijonov evrov. Najpomembnejši princip pridobivanja energije iz soli je naravni pojav osmoze. Pri tem sladka voda skozi membrano prodira v slano vodo in povzroči tlak, ki ga je mogoče izkoristiti za pridobivanje elektrike. Potencial te oblike pridobivanja energije na Norveškem znaša deset odstotkov celotne proizvodnje. Ta skandinavska država je sicer skoraj povsem odvisna od hidroelektrarn.

Vir: http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2009072105452901