REUTERS

Kar 400 milijard evrov vreden načrt, da bi Evropo oskrbovali z elektriko, ki bi jo v Sahari pridobili s sončno energijo, bi lahko kmalu postal resničnost, čeprav kritiki menijo, da je uporaba najnovejše tehnologije v okviru tega obsežnega projekta v državah severne Afrike zelo tvegana, zlasti zaradi tamkajšnje šibke vladavine prava.

Desertec, kot se načrt imenuje, je najambicioznejši s sončno energijo povezani projekt. Polja zrcal v puščavi zbirajo sončne žarke in z njimi ogrevajo specialna olja, ki akumulirajo toploto, ki se nazadnje pretvori v klasični pritisk vodne pare za pogon turbin. Z elektriko, proizvedeno v sončnih elektrarnah v Sahari, bi lahko preko novega elektroenergetskega omrežja oskrbovali Evropo, Bližnji vzhod in severno Afriko.

Zagovorniki tega projekta, dvanajst pretežno nemških finančnih in industrijskih podjetij, menijo, da bo Evropa po njegovi zaslugi ohranila vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, medtem ko bodo lahko severnoafriška in evropska gospodarstva rasla, ne da bi prekoračila omejitve glede emisij toplogrednih plinov. Kritiki projekta pa nasprotno svarijo pred mnogimi nevarnostmi, med katerimi so denimo politike držav Magreba, saharski peščeni viharji in ogroženost puščavskih prebivalcev, če bi njihovo vodo začeli uporabljati za spiranje prahu z zrcal. Po njihovem mnenju je tehnologija za koncentrirano solarno energijo (CSP) v okviru projekta Desertec povezana z višjimi stroški in tveganji kot hitro rastoča mreža malih fotovoltaičnih elektrarn, ki proizvedejo večino solarne energije v Evropi.

Snovalce projekta navdušuje predvsem dejstvo, da se v šestih urah v svetovnih puščavah nakopiči toliko energije, kolikor je po vsem svetu porabimo v letu dni. "Sahara ima vse prednosti, ki bi si jih lahko želeli - je blizu Evrope, na njenem območju skorajda ni prebivalcev, poleg tega pa je sončno sevanje tam intenzivnejše. Noro bi bilo, če te možnosti ne bi izkoristili," pravi George Joffe, raziskovalec in izvedenec za Magreb na univerzi v Cambridgeu.

Projekt Desertec je predlagal Rimski klub, mednarodna skupina izvedencev, ki išče rešitve za globalne težave. Minuli mesec je pobudo zanj prevzela nemška pozavarovalnica Mūnchener Rūck. "Do podnebnih sprememb imamo poseben odnos, saj vplivajo na našo osnovno dejavnost. To je zavarovanje z vremenom povezanih naravnih katastrof, saj se pokrivanje škod, ki jih povzročijo, uvršča med naše najvišje izdatke," navaja Peter Hōppe, vodja Oddelka za raziskave geoloških tveganj pri pozavarovalnici Mūnchner Rūck.

Vlade mnogih evropskih držav si prizadevajo svoje emisije toplogrednih plinov z ravni iz leta 1990 do leta 2050 znižati za 80 odstotkov. Zagovorniki Deserteca menijo, da bi ta projekt pomenil tudi pozitivno gesto razvitega sveta do bližnjevzhodnih in severnoafriških držav, ki so najbolj prizadete zaradi nenehnih suš in širjenja puščav, posledic globalnega segrevanja. Zdaj morajo izdelati še poslovni načrt, v katerem bodo navedli podrobnosti financiranja projekta, pri čemer upajo, da bodo k sodelovanju pritegnili investitorje in partnerska podjetja iz mnogih držav. Vodilni predstavniki Deserteca pravijo, da bi lahko s proizvodnjo v Sahari nekega dne pokrili 15 odstotkov evropskih potreb po elektriki, vendar pričakujejo, da bodo projekt uresničevali postopoma in da ne bo končan pred letom 2050. Zagovorniki bolj uveljavljenih solarnih tehnologij, kot so denimo fotovoltaične celice, pa trdijo, da se bo razpršena proizvodnja elektrike izkazala za bolj priljubljeno, potem ko bo postala obsežna infrastruktura, nujna za CSP, spričo padajočih cen neuresničljiva. Hkrati so prepričani, da bodo evropske države, ki že nosijo tveganje, povezano z uvozom energije iz severnoafriških držav, denimo Alžirije, vendarle dale prednost varni proizvodnji energije znotraj svojih meja. "Energija iz Sahare je za severno Evropo utvara," meni Hermann Scheer, član nemškega parlamenta, vodja Evropskega združenja za obnovljive energije ter snovalec nemške politike za obnovljive energije, pri kateri glavni poudarek velja fotovoltaični tehnologiji. "Tisti, ki stojijo za tem projektom, se zavedajo, da iz njega nikoli ne bo nič," pravi Scheer, ki je prepričan, da so stroške Deserteca umetno znižali, njegove tehnične zmogljivosti pa precenili.

V okviru Deserteca bi morali pod Sredozemskim morjem napeljati 20 ali več zmogljivih kablov za enosmerni tok (vsak izmed njih stane približno milijardo evrov) za prenos električne energije v Evropo. Obrati CSP v Sahari bi, kot ocenjuje Maroško združenje za obnovljive energije CDER, glede na površino proizvedli za 30 odstotkov več energije kot tisti v južni Španiji. "Projekt Desertec prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v Evropi ter spodbuja gospodarski in družbeni razvoj v severni Afriki, zato je všeč vsem," pravi Santiago Saige, direktor podjetja Abengoa Solar, ki je član Desertecovega konzorcija. Od Deserteca bi imele veliko koristi tudi južne države, zlasti Maroko, Tunizija in Jordanija, ki večino elektrike uvozijo. Maroko uvozi 96 odstotkov vse elektrike in subvencionira gorivo, da bi bilo to bolj dostopno revnim. Za to porabi veliko državnih sredstev, ki bi jih sicer lahko namenili za boj zoper revščino ali za razvoj oddaljenih podeželskih območij. Maroška vlada navaja, da bi lahko Desertec državo rešil te odvisnosti, pri čemer bi še vedno ostalo dovolj elektrike za Evropo.

Med največjimi tveganji, s katerimi se soočajo snovalci Deserteca, je zagotovitev dobre koordinacije med vladami. Države Magreba že dve desetletji poskušajo povezati svoja gospodarstva in poglobiti medsebojne politične vezi, vendar pri tem doslej niso bile uspešne. Meja med Marokom in Alžirijo je zaprta, odnose med državama pa zastrupljajo nesoglasja zaradi Zahodne Sahare. Maroko sporoča, da je že izbral območja, kamor bi lahko namestili solarna zrcala. Ta niso globoko v Sahari, vendar so poseljena, tako da omogočajo dobavo vode, nujne za čiščenje zrcal in hlajenje turbin. Alžirija razpolaga z največjim delom te puščave in zasebno alžirsko podjetje Cevital se je pridružilo Desertecu, vendar ostaja ta druga največja afriška država še naprej osamljena in se po brutalni državljanski vojni v devetdesetih letih minulega stoletja še vedno trudi reformirati svoje gospodarstvo. Vlada je poostrila pogoje za tuje naložbe in sporoča, da bo pri Desertecu sodelovala le tedaj, če bo ta dopuščal partnerstva med alžirskimi in tujimi podjetji ter prenos tehnologije.