Strokovnjaki kmetijskega potenciala za proizvodnjo bioplina glede na uporabo organske mase v Sloveniji ocenjujejo za skupno instalirano električno moč v razponu med 45 in 78 MW

Ne le v svetu, tudi pri nas v koriščenju alternativne energije v zadnjem času postaja vse pomembnejši bioplin. V Sloveniji je, kot ugotavlja Tomaž Poje z oddelka za tehniko Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS), bioplin doživel razmah na področju velikih bioplinskih naprav, na področju uvajanja manjših v naš prostor pa nas po njegovem prepričanju čaka še ogromno dela.

Bioplin je alternativa fosilnim gorivom, v bioplinski napravi pa nastaja z anaerobno mikrobiološko razgradnjo organske snovi brez prisotnosti kisika. V njem so različni plini, katerih sestava se lahko spreminja, a največ, od 45 do 65 volumskih odstotkov, je metana. Bioplin lahko proizvajamo iz vseh organskih materialov, ki vsebujejo zadovoljivo razmerje ogljika in dušika, razkroj biomase in živalskih odpadkov pa poteka s pomočjo bakterij kot razkrojnih mikroorganizmov; bakterije jemljejo ogljik iz ogljikovih hidratov in dušik iz beljakovin.

Produkti vrenja v posebni napravi, imenovani digestor, so nevarni za okolico, saj vsebujejo pline, ki povzročajo "efekt tople grede". Največji delež ima metan, ki ga z namenom proizvodnje energije sežigamo. Pri tem dobimo zaprt krog ogljikovega dioksida oziroma ogljikov dioksid in vodo. Ko so bioplin ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja začeli intenzivneje izkoriščati, so ga večinoma proizvajali iz živalskih fekalij. Zdaj kot substrati ne služijo več samo goveja ali prašičja gnojevka ter hlevski gnoj, ampak v kmetijske bioplinske naprave za večji izplen bioplina dodajajo močno energetsko silažno koruzo ali pa sirek. V proizvodnji bioplina koristijo še komunalne odpadke, na primer rastlinje iz košnje na javnih površinah in listje, ter ostanke predelave v prehrambni industriji in odpadno hrano iz gospodinjstev.

Bioplin na kmetijah, smetiščih, v napravah za čiščenje odpadnih voda najpogosteje uporabljajo za sočasno proizvodnjo električne in toplotne energije, torej v kogeneratorskih enotah. V Nemčiji, Avstriji, na Švedskem in v nekaterih drugih evropskih državah pa so ga že začeli uvajati v javno plinsko mrežo in za pogon motornih vozil, vendar ga je treba v obeh teh primerih predhodno očiščevalno obdelati. Za kmetijske bioplinske naprave je zanimanje v Sloveniji, kot pojasnjuje Poje, naraslo po letu 2002, ko je vlada sprejela ustrezne odkupne cene za proizvedeno "zeleno" električno energijo. Tudi maja letos spremenjena uredba o podporah električni energiji, ki nastane iz obnovljivih virov, stremi k razvoju in ekonomičnosti delovanja kmetijskih bioplinskih naprav. Po novem so bioplinske naprave razvrščene glede na velikost, to je do 50 kW, do 1 MW in do 10 MW, odkupne cene za proizvedeno energijo pa so odvisne od vrste uporabljenega substrata. Novost so bonusi, ki še dodatno stimulirajo tiste kmetijske bioplinske naprave, v katerih se bolj izkorišča toplotna energija, in naprave, kjer gnojevka ter gnoj predstavljata več kot 30 odstotkov substrata. Ob tem strokovnjak poudarja, da manjše bioplinske naprave dosegajo boljše odkupne cene.

Medtem ko ima jedrska elektrarna Krško skupne instalirane moči 696 MW, je v vseh zdaj obstoječih slovenskih kmetijskih bioplinskih napravah 12,7 MW. A je po ocenah Petra Pšakerja iz Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, kot navaja Poje, kmetijskega potenciala za proizvodnjo bioplina v Sloveniji glede na uporabo organske mase za precej višje vrednosti; za skupno instalirano električno moč kar od 45 do 78 MW.