Človeštvo v zadnjih stopetdesetih letih za svoje udobno življenje porablja ogromne količine energije - in porabimo je vsak dan več. Na tem planetu sploh še ni nikoli bilo energijsko tako pogoltne vrste živih bitij, kot smo mi. V naravi veljajo pravila igre, ki vsem organizmom velevajo, da so kar se le da energetsko varčni. Naša vrsta se na to požvižga.

Pa ne od nekdaj, kje pa! Tisočletja dolgo so se ljudje prav dobro zavedali, kako dragocena je energija - pa naj gre za ogrevanje ali s hrano zaužite kalorije. Če pogledamo na primer tradicionalno gradnjo kmečkih hiš (gorenjske, prekmurske ali kraške), opazimo, kako umno so nekoč gradili ljudje, ki o arhitekturi v smislu današnjega šolanja niso vedeli ničesar. Hiša je morala biti taka, da je za znosno bivanje potrebovala čim manj energije. Kajti po vsako poleno je bilo treba iti v gozd ...

Nafta in elektrika sta pravila igre postavili na glavo. Če s pritiskom na stikalo lahko dosežeš na videz neomejeno količino energije, zelo hitro postaneš potraten. In ker je energija v globalni potrošniški ekonomiji tržno blago, ki se zelo dobro prodaja, nas prodajalci te dobrine nenehno spodbujajo, naj je porabimo čim več. Edino, kar nas v naši energetski

pogoltnosti omejuje, so računi za nafto in elektriko pa tudi druge energetske vire. V večini primerov pa porabimo toliko, kot si le lahko privoščimo. Pa sploh ne gre samo za energijo, ki jo porabimo za vožnjo z avtom, ogrevanje, delovanje najrazličnejših naprav in igračk. Skrajno potratni smo pri pridelavi hrane, ki jo uživamo, sploh pa pri proizvodnji najrazličnejših potrošniških dobrin. Seveda zato živimo bolj lagodno, ne pa tudi bolj zdravo, in vprašanje je, ali bolj kakovostno...