Aktualno: Preureditev distribucije elektrike

Avtor: admin

Vroča reorganizacija dobave in prodaje električne energijeLočitev distribucijskih podjetij je nujna, možnih pa je več rešitev Celotna zgodba o načrtovani delitvi elektrodistribucijskih podjetij – Elektro Maribor, Celje, Primorska, Gorenjska in Ljubljana –, ki v zadnjih dneh dviguje toliko prahu, se začne z evropsko direktivo. Ta je določila, da lahko država koncesijo za opravljanje javne dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja brez razpisa podeli le družbi, ki je v njeni stoodstotni lasti. Kot je znano, je v petih podjetjih država le približno 80-odsto …

Vroča reorganizacija dobave in prodaje električne energije

Ločitev distribucijskih podjetij je nujna, možnih pa je več rešitev

 

Celotna zgodba o načrtovani delitvi elektrodistribucijskih podjetij – Elektro Maribor, Celje, Primorska, Gorenjska in Ljubljana –, ki v zadnjih dneh dviguje toliko prahu, se začne z evropsko direktivo. Ta je določila, da lahko država koncesijo za opravljanje javne dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja brez razpisa podeli le družbi, ki je v njeni stoodstotni lasti. Kot je znano, je v petih podjetjih država le približno 80-odstotna lastnica, zato bi morala za podelitev koncesije objaviti mednarodni razpis.

 

Po daljšem obdobju razprav in odločanja o tem, kako naj ugodi zahtevam evropske zakonodaje, je marca 2007, torej tik pred odprtjem trga z električno energijo, ki se je zgodilo julija istega leta, ustanovila Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja – Sodo. Temu je nato za 50 let podelila koncesijo za opravljanje javne službe, Sodo pa je, brez kadrov in pravzaprav kakršnih koli resničnih pristojnosti (ker je bil ustanovljen zaradi formalne zadostitve evropskim zahtevam), od distributerjev najel omrežje in jim ga s pogodbami spet predal v upravljanje.

 

Zahteva evropske direktive, ki je prenešena tudi v slovensko zakonodajo, je bila tako izpolnjena zgolj na formalni ravni, saj so distribucijsko omrežje namesto Soda še vedno upravljali elektrodistributerji. Na nesmotrno urejenost trga z električno energijo je že dlje časa opozarjala Agencija za energijo (Jarse), opozorilo smo dobili od Evropske komisije, največ prahu pa so dvignile ugotovitve revizije, ki jih je marca objavilo računsko sodišče. To je od ministrstva za gospodarstvo in Soda zahtevalo odpravo nesmotrnosti in ločitev tržnega od omrežnega dela distribucij, šlo pa je tudi korak dlje od zahtev evropske zakonodaje – zahtevalo je tudi prenos elektroenergetske infrastrukture v državno last.

 

Vlada (ministrstvo za gospodarstvo) je zato, kot je znano, zasnovala načrt delitve petih elektrodistribucijskih podjetij, ki temelji na štirih korakih – delitev podjetij, ustanovitev petih pravnih oseb, na katere bi prenesli omrežno dejavnost. Z državnimi deleži v teh podjetjih bi nato dokapitalizirali Sodo, ki bi tako postal holding, v desetih letih pa bi od manjšinskih delničarjev odkupili tudi njihove deleže oziroma jih zamenjali za deleže v drugih državnih podjetjih.

 

Načrtovana reorganizacija pa je, kot je znano, med zaposlenimi sprožila velik vihar, celo tolikšen, da je sindikat energetike izvedel opozorilno stavko, za 14. september pa napovedujejo splošno stavko in grozijo celo z električnim mrkom. Sklicujejo se na pravice delavcev, pozivajo k socialnemu dialogu in opozarjajo na privatizacijo tržnih družb.

 

Ločitev je nujna

Da imamo trenutno precej zmedeno ureditev, je jasno iz pojasnil, ki so nam jih poslali iz Soda. Jasno je to, da bi moral vse dejavnosti, povezane z elektrodistribucijskim omrežjem, izvajati Sodo – ta bi moral skrbeti tudi za naložbe v distribucijsko omrežje, saj je zadolžen za širitev in vzdrževanje distribucijskega omrežja. Ker pa je omrežje v lasti distribucijskih podjetij, so dejanski investitor podjetja sama. Ob tem na Sodu pojasnjujejo, da distribucijska podjetja zaslužijo pri omrežju na dva načina: z dajanjem omrežja v najem operaterju in z izvajanjem storitev na omrežju – te pa je po zakonu dolžan zagotavljati Sodo. »Distribucijska podjetja torej nove distribucijske vode in objekte gradijo zato, da bi jih dala v najem operaterju. Denar za investicije tako zagotavljajo distribucijska podjetja, iz amortizacije, dobička in posojil. Investicije pa se jim povrnejo prek pogodbe o najemu, ki je za tako zgrajene vode in objekte sklenjen s Sodom,« pojasnjujejo v družbi. Omrežnino določa Javna agencija za energijo, ki pri tem upošteva dejanske stroške Sistemskega operaterja, povezane z omrežjem. Ob tem pa so posebna težava tako imenovani povprečni stroški priključevanja, na kar je opozorilo tudi računsko sodišče. Ker gre tu dejansko za sredstva Soda, bi morali distributerji ta sredstva v bilancah voditi kot obveznost do Soda.

 

Da je ločitev tržne od omrežne dejavnosti nujna, opozarja direktor direktorata za energijo na ministrstvu za gospodarstvo Janez Kopač. Le s tem, ko bo vsem akterjem na trgu zagotovljen nediskriminatoren dostop do omrežja, bo namreč zagotovljena tudi poštena konkurenca. Ob tem Kopač opozarja tudi na nevarnost, da se lahko pri sedanji ureditvi sredstva iz reguliranega dela dejavnosti – torej iz omrežnin – uporabijo za pokrivanje izgub iz tržne dejavnosti podjetij, kar je nedopustno.

 

Ob ustrezni ureditvi tako ne bi prihajalo do nepotrebnih zvišanj omrežnine, hkrati pa bi zagotovili, da bi šla ta sredstva v prave namene. Da bo ločitev lastništva omrežij od ponudnikov omogočila pogoje za nediskriminatorno spodbujanje naložb v infrastrukturo, pošten dostop do omrežja za nove udeležence in preglednost na trgu, so prepričani tudi na samem Sodu. »Primeri iz Evrope, kjer je bila reorganizacija že izpeljana, kažejo, da je smiselna in da prinaša rezultate, kot kaže recimo primer Avstrije, Češke,« poudarjajo.

 

Reorganizacija slovenskega trga električne energije bi potrošnikom zagotovila nediskriminatoren in pregleden dostop do omrežja električne energije ter odprtost trga. Eno od načel je, da reorganizacija ne sme poslabšati kakovosti oskrbe z elektriko. Zaradi načrtovane združitve pa bo podjetje postalo učinkovitejše, sedanji različni tehnični sistemi se bodo poenotili, kadri pa se bodo lahko bolj specializirali. Učinkovitejša bo tudi ekonomska regulacija, kot bi jo imeli brez reorganizacije. Na drugi strani pa bo reorganizacija povečala konkurenco med dobavitelji, ki doslej med distribucijskimi podjetji ni bila ravno izrazita, so še prepričani v Sodu.

 

Privatizacije ne bo?

Sicer pa se je v zadnjem času pojavilo tudi veliko očitkov o tem, da bo zaradi reorganizacije prišlo do »privatizacije« družb, ki jim bo ostala dejavnost prodaje elektrike. Vendar Kopač odgovarja, da je to »čista neumnost, ki jo širijo ljudje, ki niso dobronamerni in podžigajo strahove zaposlenih.« Kot poudarja, bodo ta podjetja tudi po delitvi na dva dela še vedno ostala v 80-odstotni državni lasti, vlada pa ni nikjer zapisala, da jih želi odprodati. Čez nekaj časa bo kvečjemu treba razmišljati o njihovem poenotenju oziroma združitvi.

 

Ob tem je Kopač opozoril, da bi do enakih ugotovitev, kot je prišlo računsko sodišče, prišla tudi evropska komisija, zaradi česar bi morala Slovenija plačati tudi kazen. Na to možnost je opozorila tudi direktorica Agencije za energijo (Jarse) Irena Praček, ki pa k temu dodaja tudi to, da bi nam v tem primeru EK verjetno tudi že zaukazala, kako naj reorganiziramo distribucije, zato je bolje, če to storimo sami.

 

»To, da se morata tržni in mrežni del ločiti, je neizogibno dejstvo, na to smo v agenciji opozarjali že ves čas, pa tudi takšna postavitev Soda, kot je zdaj, je lahko samo prvi korak, ki more biti dokončen,« je poudarila Pračkova. »Evropske direktive in posledično tudi slovenska zakonodaja zahtevajo ne toliko pravno kot predvsem funkcionalno ločitev. Sodo mora biti sam odgovoren za nekatere stvari, prevzeti mora odgovornost glede razvoja in vzdrževanja omrežja.« V Jarse predlog ministrstva za delitev sicer podpirajo, a je Pračkova dejala, da evropska zakonodaja ne zahteva izrecno prenosa infrastrukture v državno lastništvo, kot zahteva računsko sodišče.

 

»Predlog vlade zadosti vsem pogojem, tako direktivi kot tudi naši zakonodaji, omogoča pa tudi funckionalno rešitev. Menim, da je z vidika delavcev ta rešitev dobra, strinjam pa se s tem, da je treba z ljudmi čim bolj komunicirati, ker gre za nove, ljudem nepoznane korake. Govorimo o veliko zaposlenih, zato je prav, da obstaja socialni dialog in da so zaposleni seznanjeni s tem, kaj se bo dogajalo. Sama sicer menim, da ni razloga, da so tako prestrašeni, jih pa razumem,« še meni sogovornica. »Cela zgodba pa je po moji presoji tako završala zgolj zato, ker ljudje ne vedo, kaj jih čaka, in se sprašujejo, ali se bodo morali zdaj v službo voziti v Maribor,« je prepričana sogovornica. Poudarila je tudi, da bo nova ureditev nekatere funkcije petih elektrodistributerjev poenotila, kar bo dobro tudi za odjemalce. »Mi se kot regulator ne ukvarjamo s tem, ali obstaja en Sodo ali jih je deset, za nas je pomembno, da je funkcionalna ločitev zagotovljena,« je jasna Pračkova.

 

 

Alternativa vladi

Še dva predloga reorganizacije

 

Kot rečeno, je načrtovana reorganizacija petih elektrodistributerskih podjetij v javnosti dvignila precej prahu, saj se z njo marsikdo ne strinja. Sindikat dejavnosti energetike (SDE) je zato naročil svojo študijo možnih rešitev. Kot nam je v petek povedal predsednik SDE Franc Dolar, bodo študijo predstavili v četrtek. Vodilni v petih elektrodistribucijah so se, verjetno tudi zato, ker so na skupščinah prejšnji teden vsi po vrsti ostali brez razrešnic, zavili v molk, zato nam konkretnega komentarja dogajanja ni uspelo dobiti. Potrdili pa so nam, da so možne načine reorganizacije pripravili na direktoratu za energijo z Agencijo za energijo, Poslovodstvom distribucijskih podjetij in Sindikati dejavnosti elektroenergetike. Na Elektru Ljubljana so pojasnili, da bo verjetno obveljala kompromisna rešitev, zato niso želeli favorizirati katere od njih. Na Elektru Primorska pa so nam povedali, da študija distribucijskih podjetij predvideva štiri osnovne modele in da je bila nadgrajena z dvema dodatnima modeloma. »Vse modele smo usklajevali z Direktoratom za energijo, vendar za zdaj še nimamo končanega, usklajenega predloga,« so nam še potrdili.

 

 

Ko ugasnejo luči

 

Ko so ljudje v pradavnini imeli svetlobo zgolj do takrat, ko jim je svetilo sonce oziroma dokler ni ugasnil ogenj iz polen, ki so jih nabrali s svojimi lastnimi močmi, so bile stvari verjetno precej bolj preproste. Nihče se ni z nikomer prepiral o tem, čigavo sonce je bolj svetlo in čigava polena so bolj energetsko učinkovita, okolju prijazna in katera zagotavljajo večjo varnost oskrbe. Stanje je bilo skorajda idilično.

 

Dogajanje v zadnjih tednih pa je vse prej kot to. Celoten zaplet okrog delitve petih elektrodistribucijskih podjetij se ni začel šele z revizijo in poročilom računskega sodišča, ki je jasno zaukazalo, da se morata tržni in omrežni del družb ločiti. Začel se je vsaj v tistem trenutku, ko so pristojni pristali na dejstvo, da bo Sistemski operater distribucijskega omrežja (Sodo)

brezzobi tiger, družba brez primernega števila kadrov in pravih pristojnosti, ustanovljen zgolj zato, da se zadosti zahtevam evropske zakonodaje.

 

Poudariti je treba, da gre pri celotni zgodbi za večplastno težavo, ker pa so se v enem samem trenutku hkrati pokazale vse razsežnosti dogajanja, se zdi zaplet še toliko večji. Ločitev omrežne dejavnosti od tržne je nujno dejstvo. S tem se strinja večina akterjev zgodbe. Poznavalci in snovalci slovenske energetske politike, od katerih za nobenega ne bi mogli reči, da je zelenec v panogi, so za to nujnost vedeli že prej. Pa vendar se zdi, da so čakali na nekaj takšnega, kot je poročilo računskega sodišča, s čimer so dobili primerno podlago, da lahko naredijo to, kar bi moralo biti storjeno že zdavnaj. Ali bi vlada na ureditev dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja brez tega čakala na dodatna opozorila in celo kazen evropske komisije (ki bi šla iz državnega proračuna!), se v tem trenutku lahko le sprašujemo.

 

A čeprav na več papirjih črno na belem piše, da je treba obe dejavnosti ločiti, se je zgodila vstaja med zaposlenimi v elektroenergetskem sektorju. K temu je nekoliko verjetno prispevala tudi sama vlada, ki je najbrž premalo oziroma premalo jasno povedala, kaj se bo zgodilo z zaposlenimi po predvideni reorganizaciji. Do združevanja nekaterih dejavnosti bo gotovo prišlo, pa vendar je energetika takšno področje, ki nenehno potrebuje kadre, zato je malo verjetno, da bi kateri od teh ostal brez kruha. Zato je tudi na prvi pogled nekoliko nerazumljivo, zakaj so sindikati ob napovedi reorganizacije dvignili toliko prahu in celo grozijo z zatemnitvijo države. Vendar zgolj na prvi pogled. Ob priznavanju verjetno iskrenega strahu premalo obveščenih zaposlenih v podjetjih, o tem, kaj se bo zgodilo z njimi v prihodnje, ne smemo pozabiti, da pet distribucijskih podjetij pomeni velik posel, pet različnih korit, v katera se steka tudi državni denar, s katerim se lahko spretni akterji dobro nahranijo. Verjetno je malokomu v interesu, da bi združili službe, nabavne poti in vzpostavili enoten nadzor nad investicijami. Ob tem pa ima tudi vsaka od družb svojega direktorja, ki se boji za svojo službo. Da je njihov strah verjetno upravičen, pričajo tudi skupščine delničarjev, ki so se zvrstile prejšnji teden, na katerih so vsi ostali brez razrešnic za delo v lanskem letu.

 

Tako verjetno tudi sami direktorji, ki dogajanja dosledno ne komentirajo, ne nasprotujejo tistim spretnim akterjem iz ozadja, ki si, najbrž tudi ob podpori katerega od sindikalnih predstavnikov, množico negotovih ljudi trudijo prepričati, da se z zatemnitvijo Slovenije borijo za svoje osnovne pravice. Vendar zaposleni v elektroenergetskem sektorju pravzaprav niso ogroženi, vsaj ne tako kot tisoči tistih, ki v letošnjem letu izgubljajo službo, ker je vrsto podjetij doletel stečaj. Zato gre pri napovedovanju stavke in grožnjah z »izklopom Slovenije« za nesprejemljivo izsiljevanje in pravzaprav za zlorabo instituta stavke, ki je sicer legitimna pravica zaposlenih. Glas tistih, ki imajo moč preprečiti dostop do nečesa tako nujnega, kot je elektrika, je gotovo precej glasnejši od tistih, ki izdelujejo nekaj za življenje tako nenujnega kot so steklene vaze oziroma usnjene jakne. Ob za energetiko že značilnih prerivanjih med vašimi in našimi ter odstavljenimi in odsluženimi strujami, ki si vedno znova prizadevajo ponovno pridobiti vpliv, ostaja precej verjetno tudi dejstvo, da so tudi med tistimi, ki bi se v tem trenutku morali strinjati o načrtovanih ukrepih, nepremostljive razlike. In prav gotovo tudi ti občasno dolijejo olja na ogenj.

 

Potrošnik je v tej zgodbi postranska reč – ta bo dogajanje opazil šele takrat, ko se ugasnejo luči. In na to karto igrajo številni.

 

 

Kaj pravijo manjšinski lastniki?

Nekateri proti, drugi ne komentirajo

 

Iz družbe KD Kapital, kjer so 5,92-odstotni lastniki Elektra Ljubljana, so sporočili, da omenjeni reorganizaciji, ki predvideva ločitev omrežnega od tržnega dela, nasprotujejo. »V zvezi s temi načrti KD Kapital ni prejel nobenih resnih študij in argumentov, ki bi govorili v prid taki reorganizaciji. Podjetje, organizirano tako, kot je, ima nekatere prednosti, ki bi z delitvijo izginile, kar pa bi pomenilo zmanjšanje vrednosti podjetja (in s tem tudi vrednost lastniškega deleža KD Kapitala). Delitvi nasprotuje tako uprava, kot vsi zaposleni družbe.«

 

Delitvi družbe na dva dela nasprotujejo iz vsebinskih in pravnih razlogov, svoje nestrinjanje pa so izrazili tudi na skupščini delničarjev, ki je bila pred natanko tednom dni. Prepričani so namreč, da je sklep o ločitvi omrežne in tržne dejavnosti v nasprotju z zakonom o gospodarskih družbah, ki ločuje pristojnosti skupščine delničarjev, nadzornega sveta in uprave. »Priprava postopkov za delitev družbe namreč spada izključno v pristojnosti uprave, in ne skupščine delničarjev, skupščina pa upravi ne more dajati obvezujočih navodil glede vodenja poslov družbe. S tem v zvezi je KD Kapital napovedal tudi izpodbojno tožbo, ki jo namerava vložiti. Izpodbojne tožbe pa so napovedali tudi drugi manjšinski delničarji.«

 

V Kapitalski družbi, kjer so lastniki 1,61-odsotnega deleža v Elektru Maribor, dveh odstotkov v Elektru Primorska, 0,51 odstotka v Elektru Ljubljana, 0,80 odstotka v Elektru Celje in 2,49-odstotnega deleža v Elektru Gorenjska, so dejali, da kot lastniki podjetij vodenje poslov prepuščajo poslovodnim organom, v pristojnosti katerih je tudi oblikovanje razvojnih strategij. V Triglavu DZU in Probanki pa delitve niso želeli oziroma zaradi odsotnosti odgovornih niso mogli komentirati.

 

 

Nemški energetski trg

Zagotovljena je prevlada velikanov

 

Nemški trg električne energije pravzaprav obvladujejo štirje veliki ponudniki. Ob največjem med velikimi Eonu so v prevladujočem položaju še Vatenfall, RWE in EnBW, ki imajo trg geografsko razdeljen. Zlasti Eon je že več let tarča kritik in postopkov evropske komisije, ker menda zlorablja svoj močni položaj na trgu, energetske velikane pa so obtoževali kartelnih sporazumov o cenah. Ko so se v Bruslju začeli zavzemati za ločitev proizvajalcev električne energije od njihovih omrežij kot poti do večje konkurenčnosti in nižjih cen elektrike, so se nemški velikani upirali, saj bi bil ogrožen njihov oligopolni položaj.

 

A düsseldorfski Eon, pa tudi Vattenfall sta že pred več kakor dvema letoma, ko so še trajala pogajanja članic s komisijo, presenetljivo naznanila, da se bosta prostovoljno odpovedala omrežju in ga prodala, da bi se izognila postopkom Bruslja. To je bilo za nemško vlado, ki je zahtevano lastniško ločitev razglašala kar za razlastitev, presenečenje. Opozarjali so, da bi soliranje Eona utegnilo spodkopati pogajalska izhodišča Nemčije, po katerih prisilna prodaja ne more zagotoviti več konkurence. Cilj Berlina je bil doseganje večje konkurenčnosti z drugim sredstvi, denimo z organizacijsko ločitvijo.

 

Seveda ne Eon (razpolaga z 10.000 kilometri visokonapetostnih omrežij, ki so menda vredna milijardo evrov) ne drugi še niso bili prisiljeni v prodajo ali v resnično ločitev omrežij. Skupini članic na čelu z Nemčijo in Francijo je namreč uspelo spodkopati zahteve Bruslja po vsebinskem »razbitju« energetskih velikanov. Od ideje o povsem neodvisnih omrežij, do katerih bi imeli vsi ponudniki – majhni se pritožujejo, da morajo plačevati kljub načeloma enakemu dostopu previsoke uporabnine – povsem enakopraven dostop, so se v Bruslju morali posloviti.

 

Članice bodo lahko same odločale, kako bo urejen nadzor omrežij. Med drugim bodo lahko ob zunanjem nadzoru, ki naj bi preprečeval diskriminacijo, ostala v lasti hčerinskih družb velikanov, zaradi česar v Nemčiji zagotovo ne bo temeljitih premikov. Do zadnjega se je rešitvi v korist energetskih koncernov upiral evropski parlament, a so evroposlanci letos spomladi pred koncem mandata le privolili v rešitev, ki ne prinaša veliko novega. Na drugi strani so si izbojevali nekaj manjših »bonbončkov« za potrošnike, denimo še lažjo, brezplačno zamenjavo dobavitelja elektrike. A evropska komisija je bil zadovoljna, češ, naredili smo velik korak v smeri enotnega energetskega trga v EU.

 

Kljub temu nemški zvezni združenji potrošnikov in odjemalcev elektrike vztrajata pri zahtevi po veliko večji, pravi neodvisnosti upraviteljev omrežij, ki ne bi smeli biti lastniško prepleteni s proizvajalci. To, kar je bilo sprejeto, da nikakor ne zagotavlja večje konkurence in zniževanja cen. V Nemčiji pogosto omenjajo primer Velike Britanije, kjer so omrežja neodvisna, imajo pa znatno, za več kakor četrtino nižje cene elektrike. Njihova ideja je ustanovitev posebne družbe (Netz AG) za upravljanje vseh omrežij, v kateri bi imele deleže tako država kakor zvezne dežele.


Vir: http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Delo+FT

Več iz teme:

POVEZANI ČLANKI

SORODNE VSEBINE