Ob napovedih, da bo kmalu sprejet nov pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (Pures), da bo treba ob prodaji vsake stavbe pridobiti in objaviti energetsko izkaznico in ne nazadnje, da bo prenovljena in strožja tudi evropska direktiva, se končno uresničuje dejstvo, da se da z energetsko obnovo in gradnjo novih nizkoenergijskih stavb najbolj stroškovno učinkovito zmanjšati porabo energije in emisije. Na to že nekaj časa opozarja Greenpeace, da to niso bile prazne besede, pa je z njihovo posvojitvijo potrdila Evropska okoljska agencija, potem pa še Mednarodna agencija za energijo.
Učinkovita raba energije je na splošno najbolj stroškovno smotrna pot do zmanjšanja emisij in porabe energije, zmanjšuje pa tudi 54-odstotno evropsko in še nekaj višjo slovensko odvisnost od energetskih virov iz drugih delov sveta. Zato je naravnost čudno, da velike priložnosti, namreč energetskih prihrankov v stavbah, tako dolgo ni nihče opazil.
V sodobnih družbah, tudi pri nas, stavbe porabijo približno 40 odstotkov vse energije, pretežno za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje. Privarčevali pa bi lahko do 80 odstotkov porabljene energije. Primeri kažejo, da bi gradnja nizkoenergijskih stavb, zlasti pa obsežnejša energetska prenova potratnih stavb prinesla precej novih delovnih mest, posebno v precej shiranem gradbeništvu, in to celo ob srednjeročnih prihrankih. Energetska prenova ne nazadnje prinaša tudi večjo kakovost bivanja.
Še več, kot kažejo rezultati, nekatere države z nizkoenergijsko tehnologijo socialno ogrožena gospodinjstva že ščitijo pred energijsko revščino, ki postaja glavno merilo življenjskega standarda. Manj energije za manj denarja ob enakem ali večjem udobju je ukrep, ki bi moral sčasoma nadomestiti socialno nizke cene energije za vse uporabnike.
Ob vseh dobrobitih energetske sanacije stavb prva težava ostaja to, da se je ljudje preprosto ne lotijo. Kaj je vzrok, nikomur ni povsem jasno. Slovenija namerava letos za naložbe v izrabo obnovljivih virov energije vložiti dodatnih 70 milijonov evrov, v učinkovito rabo energije pa 20 milijonov evrov. Sončne elektrarne kljub očitkom, da so subvencije drage, rastejo kot gobe po dežju. Sanacije stavb pa ni. Na leto zraste pet pasivnih hiš oziroma štiri odstotke novogradenj.
Razlog za take razmere je torej treba iskati drugje. Nedvomno večino lastnikov hiš po svetu in pri nas najprej zanimajo stroški gradnje ali obnove. Ti niso majhen zalogaj, poleg tega je obnova skoraj zagotovo nepopolna, če stavba med tem opravilom ni prazna. Obnova lahko zato tudi počaka, saj je ob pričakovanih zapletih praktično brez trenutnega pomena to, da bo hiša stala še 100 ali več let in pri tem porabljala energijo, ki tudi nekaj stane.
Razmere se izboljšujejo, če nič drugega, bodo v sanacijo starih stavb in gradnjo novih nizkoenergijskih stavb lastnike prisilili predpisi. Pri novogradnjah je sicer čedalje laže, vedno več izvajalcev del se spozna na gradnjo pasivnih hiš, imamo tudi že nekaj izmojstrenih projektantov. Dodatni stroški zaradi boljše izolacije, dobre zasteklitve in učinkovitih naprav niso tako visoki. Verjetno pa ni za odmet tisto, česar naši gradbeniki ne marajo preveč slišati. V Sloveniji bi znatno več novih hiš moralo biti lesenih. Taka poraba lesa je namreč veliko bolj nevtralna in veliko bolj prijazna za okolje kot kurjenje. Če deluje na severu Evrope, ni dvoma, da bi tudi pri nas. Za vrhunski vtis pa bi taka hiša porabila tako malo energije, da bi ji za lastne potrebe zadoščala mala sončna elektrarna na strehi.
Nič pa ne bo država dosegla s pomočjo, da bo zraslo pet takih hiš na leto, in še to na samem, od koder se bodo stanovalci z avtom vozili v službo. Takih je pri nas nadpovprečno veliko, kar kaže na vsaj rahlo zgrešeno prostorsko načrtovanje. Za podnebje so namreč manj obremenjujoči bloki, kjer pa je težava soglasje stanovalcev. Zato bi bil nujen nacionalni program obnove starejših stavb. Program bi lahko nastal v sodelovanju z gradbeniki in bankami, ki jih vedno znova tako lepo izdatno saniramo. Država pa bi lahko pomagala z enakih vložkom, kot ga bomo plačali za dodatne emisije. V nekaj letih bi se zadeva vsem izplačala, le velikim proizvajalcem elektrike in toplote bi se morda malce stemnilo, a spet ne za dolgo. Ko bomo vsi prešli še na električne avtomobile, jih bomo namreč še kako potrebovali.
S prenovo stavb torej vsi zmagamo. Še vlade, ker so cilji podnebne politike potem veliko laže dosegljivi, energetska oskrba je bolj varna, gospodarstvo živahnejše, brezposelnost manjša, manj je tudi zdravstvenih stroškov. Poleg tega kar nenadoma usahnejo razprave o velikanskih naložbah v energetske objekte. Mnoge bi lahko kar opustili in tako še najbolj učinkovito zmanjšali emisije.
Nikakor namreč ne gre pozabiti, da se z iztekom kjotskega protokola leta 2012 naše obveznosti ne nehajo. Še hujše so določene za leto 2020. Zdi se sicer, da je za Slovenijo najhujša zaveza to, da bo takrat med viri energije imela 25-odstotni delež obnovljivih. Tega odstotka se po nobenih izračunih ne da doseči brez učinkovite rabe energije. In še povsem odprt bazen za to so stavbe.
