Razlikujem med skupinami: prebivalec Slovenije, državljan Slovenije, Slovenec (po prednikih). Sem vse troje, v nadaljevanju bom za takšne uporabil izraz Slovenci. Ne vem, kaj misli prva in druga skupina. Slovenci smo naučeni, imamo občutek, smo sami vase zaverovani, precej nas verjame, da je Slovenija med najlepšimi deželami na svetu. Verjamemo celò, da imamo v povprečju relativno visok življenjski standard. Slovenija ima morje, kras, alpsko gorovje, vse na majhni oddaljenosti. Ampak hrvaško morje je bolj čisto in daleč večje, avstrijske in švicarske gore so znatno višje. Pa zelo čista Slovenija ni, tudi v naravi leži precej smeti, odpadkov.
Zdi se nam, da je Slovenija precej samozadostna. Samozadostna, razen predvsem v energetiki, kjer uvažamo tekoča goriva, plin, premog, uran, elektriko, celò energetske lesne mase. Govori se, da se bo dolgoročno poraba energije manjšala. Morda vsa poraba, ne pa poraba električne, ki je vsestransko uporabna in na mestu porabe lahko povsem čista. Poraba električne energije se bo dolgoročno povečevala. Uvažamo še marsikaj in imamo negativno izvozno-uvozno bilanco. Denarja ni na pretek, del ga neučinkovito vlagamo ali drugače izgubimo.
Ob vsem tem pričakujemo, da bo energija v vsakem času na razpolago v potrebnih količinah, z dobro kakovostjo, in po konkurenčnih, nizkih ali vsaj po zmernih cenah. To naj bi bilo izpolnjeno, ne da bi zgradili še kakšen velik energetski objekt, pa nekatere obstoječe naj bi kar ukinili, razen naprav na obnovljive vire primarne energije. Prepogosto napačno enačimo količine (število) enot (MJ, kWh) za toplotno in za električno energijo – vmes je faktor tehničnega izkoristka pretvarjanja toplote v elektriko (običajno nekje v mejah 0,2 do 0,9). Laže ju številčno primerjamo, če za obe energiji uporabimo isto enoto (kWh). Spregledamo, da kWh (električne) energije niso v vseh časih enako dragocene, da so zelo veliko vredne, kadar jih nujno potrebujemo, pa jih ni.
Naravne in druge možnosti za proizvodnjo ter cene električne energije
Med elektrarne na obnovljive vire energije (OVE) štejemo vodne elektrarne (HE), vetrne (VE), geotermalne (GE), na biomase (BE), elektrarne na sevanje Sonca (SE).
Za območje južnega dela Evropske unije in skupaj z državami ob Sredozemskem morju so po podatkih iz strokovne literature realni potenciali teh virov za možno letno proizvodnjo električne energije (TWh/a) naslednji: HE : VE : GE : BE : SE = 1.350 : 1.950 : 1.100 : 1.350 : 630.000. Prav takšna razmerja le za Slovenijo ne veljajo, smo pa vpeti v ta prostor. Če seštejemo vse druge potenciale in jih primerjamo s sončnim, dobimo HVGBE : SE = 5.750 : 630.000 = 1 : 110. Sončni potencial je daleč prevladujoč – ta trditev velja tudi za Slovenijo.
Gospodinjski in industrijski odpadki so velik problem – najboljše je sortiranje (nato recikliranje) in za neuporabni ostanek strogo nadzorovano sežiganje v elektrarnah/toplarnah na te odpadke (TOE).
Vedno se vprašamo tudi, za kakšno ceno nekaj dobimo. Cene za enakonamenske proizvode so zelo odvisne od dobavitelja, od kraja in časa prevzema. Odvisne so tudi od tega, ali gre za čiste tržne cene, ali pa za kakor koli državno regulirane. Razpon cen za električne kilovatne ure je zelo širok, odvisen od velikosti elektrarn, od interpretacije posameznih stroškov, odplačilnih pogojev, cen primarnega goriva, od gospodarske politike. Naj, le za občutek o razmerjih (razponi so zelo široki) in zaradi zaključkov, zapišemo orientacijske številke za proizvodne cene (v evrocentih za kWh) na pragu elektrarn naštetih kategorij: HE : VE : GE : BE : SE : TOE
