Če bi sešteli zmogljivosti vseh sončnih elektrarn, ki so jih v zadnjih nekaj letih zavodi, podjetja in posamezniki postavili po Sloveniji, ne bi dobili kaj dosti večje »elektrarne,« kot je ena sama, ki jo je prejšnji teden sredi nerazvitega Kozjanskega v Vrenski Gorci postavilo majhno družinsko podjetje Ekod, katerega lastnika in gonilna sila sta zakonca Branka in Mirko Dobravc. »Državna« sončna elektrarna na strehi Kongresnega centra Brdo ima manj kot 50 kilovatov instalirane moči, tista pri Vrhovem manj kot 80, nova kozjanska fotovoltaična elektrarna pa več kakor 500. Na griču pod sončnimi paneli bo do jeseni spet odgnala trava in pod elektrarno bodo naselili še drobnico. Zemljišče je torej ostalo kmetijsko, okolju bo prihranjenih 400 ton ogljikovega dioksida na leto, Ekodova elektrarna pa bo lahko preskrbovala do 200 slovenskih gospodinjstev.
Dobravčeva pojasnjujeta, da sta preprosto (čeprav povsem preprosto seveda ni bilo zbrati vseh dovoljenj) najela ugodno posojilo Eko sklada in da se bo elektrarna kar sama odplačevala. Sama, tako rekoč za družinsko mizo sredi
Ob vsem navedenem se človek začudi, kako preprosto je pravzaprav že tudi v Sloveniji postaviti elektrarno na sončno energijo. A začudi se tudi, da tovrstnih elektrarn – še posebno ker naj bi bilo za domača in evropska razvojna sredstva, predvsem tista, ki jih je treba vrniti, premalo zanimanja – ni že veliko več. Potem se človek tudi spomni, koliko vznesenih besed o tem, da bodo le obnovljivi viri energije lahko obvarovali naše okolje in obenem zadovoljili potrebe, je že slišal; bral o tem v državnih resolucijah, se naposlušal politikov, z zanimanjem prisluhnil različnim profesorjem in doktorjem …
Branka in Mirko Dobravc sta prejšnji teden nehote prebrala lekcijo vsem, ki trdijo, da se spoznajo na ekonomijo, okolje in energijo. Slovenska iznajdljivost in podjetnost še živita, a se očitno raje zadržujeta pri preprostejših ljudeh, kakor pri oblasteh, akademikih in vrhunskih menedžerjih.
