Od upanja do dvomov o podnebnem sporazumu

Politiki zaupajo v svetovni podnebni sporazum, strokovnjaki imajo pomisleke. S prenovo stavb bi privarčevali 54 odstotkov energije, z obnovljivimi viri 32København – Medtem ko so predsednik evropske komisije José Manuel Barroso, nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan in Lars Løkke Rasmussen še v petek zvečer optimistično zrli v decembrski vrh o podnebnih spremebah, je v soboto popoldne že prevladal pesimizem. Zlasti zaradi Josepha Stiglitza, profesorja na univerzi Columbia in Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, in Ernesta Zedilla, nekdanjega mehiškega predsednika, ki sta menila, da bi bilo svetovno trgovalno shemo z emisijskimi kuponi treba zamenjati z davkom na ogljik.

Politiki zaupajo v svetovni podnebni sporazum, strokovnjaki imajo pomisleke. S prenovo stavb bi privarčevali 54 odstotkov energije, z obnovljivimi viri 32

 

København – Medtem ko so predsednik evropske komisije José Manuel Barroso, nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan in Lars Løkke Rasmussen še v petek zvečer optimistično zrli v decembrski vrh o podnebnih spremebah, je v soboto popoldne že prevladal pesimizem. Zlasti zaradi Josepha Stiglitza, profesorja na univerzi Columbia in Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, in Ernesta Zedilla, nekdanjega mehiškega predsednika, ki sta menila, da bi bilo svetovno trgovalno shemo z emisijskimi kuponi treba zamenjati z davkom na ogljik.

Od posebnega poročevalca

 

Čeprav je vsem jasno, da je treba ukrepati čim prej, je podnebni dogovor v škripcih, je menil José Manuel Barroso. A takoj dodal, da je optimist in da se je iz krča še mogoče izviti pred decembrskim srečanjem državnikov, prav tako v Københavnu. Enako sta menila Kofi Annan in Lars Rasmussen.

 

Na zadnji delavnici v soboto pa je svetovni sporazum še pred sklenitvijo doživel kritike. Na vprašanje, kako to, da se podjetja in ljudje kar sami ne odločajo za ukrepe za znižanje emisij, če je to taka priložnost in ne samo breme, je Joseph Stiglitz kar takoj odgovoril, da zato, ker je cena ogljika enaka nič. Dodal je, da energija in emisije nikoli niso dosegle prave cene.

 

Ditlev Engel iz Vestas Energy Systems je opozoril, da je ključno vprašanje, koliko bo stala energija v prihodnje, ne koliko stane zdaj. »Precej dražja bo. Potrebujemo energetsko revolucijo. Za to pa potrebujemo tudi predvidljivost, določiti je treba ceno ogljika, podjetja bodo takoj vedela, kaj storiti in kako,« je dejal. Zedillo je dodal, da bogastvo države ni ključnega pomena, kitajski bruto družbeni proizvod na prebivalca je nižji kot mehiški, a Kitajska veliko dela, Mehika pa ne. »Težava je, da se v Københavnu ne bodo pogovarjali o cenah ogljika, temveč o svetovnem sistemu razdelitve emisij, po vzoru evropskega trgovalnega sistema. Tega pa se nikomur ne da vsiliti in ni transparenten. Treba je določiti ceno! Morda je načrt B priložnost za pogajanja o ceni ogljika po Københavnu,« je poudaril Zedillo.

 

Tudi davek ne bo rešil vseh težav

Stiglitz se je s tem strinjal. Po njegovih besedah z emisijami ogrožamo in škodimo drugim, če jih ne zaračunamo, še bolj. Bistveno bolj preprosto kot s trgovalnim sistemom, v katerem so zaznali tudi že precej korupcije, predvsem pa ni pomagal pri dejanskem znižanju emisij, bi bilo to storiti z ogljikovim davkom. Stiglitz je še dejal, da tudi davek ne bo rešil vseh težav, zato se je zavzel za postavitev standardov na številnih področjih oziroma za določeno mero državne regulacije trga. »To je tako velika sprememba, da brez državnih posegov ne bo šlo ne pri določitvi načinov rabe tal ne preprečevanju sekanja gozdov ne pri uveljavljanju javnega prevoza,« je menil Stiglitz.

 

Engel je dodal, da bi določitev cene ogljika, ki bi veljala dovolj dolgo, spodbudila podjetja k ustreznemu ravnanju. Tako bi tudi dosegli zaupanje delničarjev in družbe. Jeremy Oppenheim, direktor McKinsey&Company, je povedal, da so priložnosti sicer povsod. Kar 70 odstotkov infrastrukture, ki bo obstajala leta 2030, je namreč treba še zgraditi. Zato je treba dobro premisliti, da tega ne bomo naredili narobe.

 

Da so priložnosti res povsod, je ponazoril Anders Eldrup iz DONG Energy. Danci so razmišljanje temeljito spremenili med naftno krizo 1973; takrat je pozimi mnoge zeblo, saj so bili 90-odstotno odvisni od nafte iz tujine. Danes so vodilni na svetu po več merilih. Kar 60 odstotkov prebivalcev dobiva toploto za ogrevanje iz kogeneracij, začeli so uporabljati biomaso, postavili so tudi številne vetrne elektrarne. Iz njih dobijo petino elektrike, ambicija pa je njihov delež podvojiti. Za cilj so si postavili tudi »spreobrnitev« kogeneracij, ki jih zdaj 85 odstotkov uporablja fosilna goriva, 15 pa obnovljive vire energije. Deleža nameravajo zamenjati.

 

Eldrup je opozoril še, da je veter zelo nestabilen vir elektrike, zato iščejo nove poti za shranjevanje energije. Od tam pa ni daleč do električnih avtomobilov. Tudi to namerava Danska v večjem obsegu predstaviti prva. Zavoljo vsega tega bo

treba spremeniti tudi energetski sistem – iz togega v fleksibilnega. »To je zagotovilo, da bomo v prihodnosti veliki zmagovalci,« je končal Eldrup.

 


Vir: http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Delo

Več iz teme:

POVEZANI ČLANKI