Na trgih s popolno konkurenco se morajo spremembe na veleprodajnih trgih hitro in v celoti odraziti na maloprodajnih trgih. Vendar v Evropi različni dejavniki omejujejo ta prenos sprememb. Poleg tega je velik del maloprodajnih cen določen v uredbi v obliki davkov in dajatev ali reguliranih omrežnih tarif.
Povprečna cena električne energije za gospodinjstva je leta 2015 znašala 208,7 EUR/MWh. V nasprotju z veleprodajnimi cenami se je povprečna cena v obdobju 2008–2015 zvišala za povprečno letno stopnjo 3,2 %. Za boljše razumevanje vzrokov za to gibanje je treba podrobno preučiti različne cenovne elemente.
Del cene plačane distributerju električne energije
Energetski element (del cene, plačane distributerju električne energije) se je v obdobju 2008–2015 zmanjšal za 15 %. Ta sprememba, ki je v primerjavi z velikimi spremembami veleprodajnih cen majhna, kaže, da konkurenca na maloprodajnih trgih ni povsem učinkovita.
| Povprečna cena električne energije za gospodinjstva je leta 2015 znašala 208,7 EUR/MWh. |
Iz analize Evropske komisije izhaja, da na prenos cene energetskega elementa vplivata stopnja konkurence na trgu in regulacija tržnih cen. Pri reguliranih tržnih cenah so bile maloprodajne cene manj odzivne (po obsegu in hitrosti) na znižanje veleprodajnih cen. Poleg tega se je obseg razlik v tem energetskem elementu med državami članicami v obdobju 2008–2015 zmanjšal za 19 %, kar kaže, da je razvoj notranjega trga vplival na konvergenco veleprodajnih cen in na odraz te konvergence v maloprodajnih cenah.
Element omrežja se je v povprečju povečal za 3,3 % letno. Tudi element davkov in dajatev se je znatno povečal, in sicer se je njegov delež pri povprečni ceni povečal z 28 % na 38 %.
Elementi povprečnih maloprodajnih cen električne energije za gospodinjstva v EU |
Razčlenitev davkov in dajatev, ki sestavljajo cene električne energije |
V analizi Komisije je element davkov in dajatev razčlenjen na 10 podelementov (slika levo), ki skušajo zajeti in dosledno obravnavati različne davke in dajatve, ki jih države članice določijo za cene električne energije za gospodinjstva. Dajatve so namenjene za podporo posebnih politik, vendar ne predstavljajo vseh javnih odhodkov za zadevno politiko. Davki običajno niso namenjeni za konkretne politike.
DDV je največji podelement, ki je leta 2015 predstavljal 37 % elementa davkov in dajatev, kar je manj kot 48 % leta 2008. Prednost DDV kot davka ad valorem je, da ne ovira prenosa veleprodajnih cen v maloprodajne cene. Največji navedeni podelement, ki je pomemben za energetsko politiko, je sestavljen iz dajatev za podporo „obnovljivih virov energije ter kombinirane proizvodnje toplote in električne energije“. Leta 2015 je predstavljal 33 % celotnega elementa, kar je več kot 14 % leta 2008.
Razlika v ceni električne energije med državami EU je trikratna
Ta analiza povprečnih cen za gospodinjstva v EU prikriva velike razlike po EU. Razlika v ceni med najcenejšo in najdražjo državo je trikratna. Davčne potrebe in dajatve, povezane s politiko držav članic, ustvarjajo velike razlike v deležu davkov in dajatev v končnih cenah: pri DDV in drugih davkih se ta delež giblje od 59 % (Danska) do 5 % (Malta); dajatve za RES (obnovljivi viri energije) in CHP (kombinirana proizvodnja toplote in električne energije) predstavljajo v povprečju 12 %, vendar se gibljejo od 22–23 % (Portugalska, Nemčija) do 0–2 % (Madžarska, Irska).
Vir: Poročilo Evropske komisije Evropskemu parlamentu, Stroški in cene energije v Evropi (Drugo poročilo, 2016)
