Dobrih 100 dni pred vrhom v Koebenhavnu države še vedno usklajujejo besedilo, kar kaže na odsotnost skupne vizije
Ljubljana – Prejšnji teden se je v Bonnu končalo že tretje letošnje srečanje, na katerem so delegacije držav z vsega sveta skušale zbližati stališča o prihodnosti planeta. V trenutku, ko bi bilo treba odločno stopiti skupaj, so posamezne države začele položaj zapletati, dobrih sto dni pred decembrskim vrhom Združenih narodov pa se udeleženci še vedno niso izjasnili o besedilu svetovnega podnebnega dogovora.
V danskem Koebenhavnu bo namreč decembra potekal vrh ZN, na katerem naj bi države sprejele svetovni podnebni dogovor, s katerim naj bi preprečili dvig globalne temperature za več kot dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko obdobje.
"Še vedno se ponavljajo isti argumenti in stališča, čas pa se izteka. Glede na to, da se je o številnih zadevah do Koebenhavna nujno treba dogovoriti, se nam zdi, da vse skupaj poteka s prevelikimi zadržki," je povedala članica slovenske delegacije in vodja podnebnega programa v društvu za sonaravni razvoj Focus Barbara Kvac. Srečanje v Bonnu je bilo neformalne narave prav zato, da bi se delegacije držav bolj odprle in resno pogovorile o obstoječih problemih in o razkorakih v stališčih, a se ta premik po besedah Kvacove ni zgodil.
Cilj sedanje faze pogajanj je, kot rečeno, oblikovanje bolj obvladljivega, krajšega in primerno oblikovanega dokumenta. "Kljub počasnemu in negotovemu začetku je bil dosežen napredek, saj se je začelo združevanje nekaterih predlogov na področjih prilagajanja podnebnim spremembam, tehnologij, sektorskih pristopov in zgraditve zmogljivosti," pa je vrh v Bonnu ocenil Andrej Kranjc z ministrstva za okolje in prostor.
Kljub temu državam stališč o dveh najpomembnejših elementih novega podnebnega sporazuma – zavezah razvitih držav za zmanjšanje izpustov ter finančni podpori za podnebno ukrepanje v državah v razvoju – ni uspelo zbližati. "S tempom, kakršnega smo videli do zdaj, dogovora v Koebenhvanu ne bo," je opozorila Kvacova, enako pa menijo tudi v drugih nevladnih okoljskih organizacijah v Evropi in po svetu.
"Pogajanja potekajo precej trdo," je dodal Kranjc in pojasnil, da je bilo precej časa namenjenega razpravi o odstotkih zmanjšanja izpustov celotne skupine razvitih držav in vsake države posebej, vendar na tem področju še ni bilo napredka. Razkorak med tem, kakšne cilje bi morale sprejeti države za uspešno izvajanje dogovora in kakšni so pravzaprav pripravljeni, je po besedah Kvacove tudi sicer zelo velik.
Nova Zelandija je denimo v Bonnu presenetila s predstavitvijo novih (okleščenih) ciljev za zmanjšanje izpustov, ki predvidevajo od 10- do 20-odstotno zmanjšanje do leta 2020 v primerjavi z letom 1990. Doslej je že vrsta razvitih držav objavila svoje cilje zmanjšanja emisij do leta 2020, vendar so ti cilji večinoma preskromni, da bi zadostovali za omenjeno omejitev rasti temperature. Znanstveniki medvladnega odbora ZN za podnebne spremembe že več let opozarjajo, da bi morale razvite države za preprečitev dviga globalne temperature za več kot dve stopinji Celzija do leta 2020 zmanjšati izpuste kot skupina za 25 do 40 odstotkov v primerjavi z letom 1990.
