Sanje ali uresničljiva vizija: Evropska unija bi utegnila precejšen del električne energije uvažati iz solarne megaelektrarne v Sahari
Vizija je preprosta: nekega dne naj bi države Evropske unije 15 odstotkov svojih potreb po električni energiji dobivale iz Sahare. V puščavi, ki se razteza čez dobršen del severne Afrike, naj bi v prihodnjih desetletjih zgradili največjo elektrarno solarne energije. Zamisel je logična. Sončna energija je poleg energije, ki nastane zaradi oceanskih tokov, še vedno ena izmed najslabše izkoriščenih. Če Evropska unija namerava doseči svoje cilje zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, so tovrstne investicije v obnovljive vire energije nujne. Toda pot do uresničitve zamišljenega mamutskega projekta v Sahari je posejana s številnimi preprekami. Prva in verjetno največja je že cena projekta: 400 milijonov evrov.
Solarno elektrarno Desertec si je zamislil Rimski klub, skupina mednarodnih strokovnjakov, ki se poskuša najti rešitve za globalne probleme. Lokacija za posebno solarno elektrarno je logično padla na puščavo. Na puščave široko po svetu samo v šestih urah pade toliko energije, kot jo svet porabi v vsem letu.
In kako bi zadeva delovala? Polja ogledal bi zbirala in fokusirala sončne žarke in tako pognala vodne turbine, ki bi proizvajale elektriko. Vodo bi v puščavo pripeljali skozi posebne cevovode iz obratov za razsoljevanje morske vode, nameščenih ob Sredozemskem morju.
Če bi z Desertecom uspeli v Sahari, bi bilo uporabljeno tehnologijo mogoče prenesti tudi na druge puščave. Svet bi lahko nekega dne postal preskrbljen z elektriko iz puščav, kar bi imelo ta hip še verjetno nepredstavljivo pozitivne posledice za okolje.
Preden bo uresničena ta vizija, utegne preteči še nekaj desetletij. Desertec naj bi v Sahari na primernih območjih Maroka, Alžirije in Tunizije zgradili do leta 2050. Postavitev megaelekrarne bi potekala modularno, kar pomeni, da bi polja posebnih ogledal in hidroturbin postopoma dodajali. S posebnimi električnimi vodi, ki bi jih speljali po dnu Sredozemskega morja, bi nato Orient povezali z Okcidentom. Električno energijo ne bi izvažali le v Evropo. Desertec naj bi se navezal tudi na afriška in bližnjevzhodna električna omrežja in tako zagotavljal energetsko varnost od Rabata prek Londona pa vse do Bagdada. Podobne, a po obsegu bistveno manjše elektrarne s to novo tehnologijo gradijo v ameriških zveznih državah Arizoni, Kaliforniji, Floridi in Nevadi, za njihovo postavitev pa se zanimajo še v Združenih arabskih emiratih, Egiptu, Izraelu, Italiji, Španiji in na Portugalskem.
Minuli mesec je ideja z risalne mize preskočila prvo oviro. 13 evropskih industrijskih in finančnih podjetij je podpisalo memorandum o izgradnji objekta. Večina potencialnih vlagateljev prihaja iz Nemčije. Od še enega potencialnega posla stoletja bi si radi svoj velik kos pogače odrezali Deutsche Bank, E.ON, RWE, HSH Nordbank, Munich Re, Siemens, švicarski ABB, špansko inženirsko podjetje Abengoa (to že gradi tovrstne manjše elektrarne v Španiji, Maroku in Alžiriji) in še nekaj drugih podjetij. Končnega poslovnega načrta še niso izdelali. Vsekakor bodo morali k projektu privabiti še številne dodatne vlagatelje. Ali se jim bo z bruseljskim denarjem pridružila Evropska unija, z dodatnimi vložki iz nacionalnih proračunov pa tudi še njene članice, za zdaj ostaja nejasno.
Glavni pomisleki
Veliki stroški projekta: se bo našlo dovolj vlagateljev?
Varnostna vprašanja: na območju severne Afrike deluje teroristična mreža Al Kaida. Megaelektrarna bi lahko postala njena tarča.
Energetska odvisnost Evrope od nedemokratičnih režimov se ne bi zmanjšala. Čeprav Maroko, Alžirija in Tunizija gravitirajo proti zahodu, se njihovi vladarji ne morejo pohvaliti z vladavino prava in vestnim spoštovanjem človekovih pravic.
Celotna Sahara ni primerna za tovrstne elektrarne. Peščene sipine se premikajo, pogosti so puščavski viharji, ki bi utegnili poškodovati ogledala.
»Sahara ponuja prednosti, ki jih lahko le iščete: geografska bližina Evropi, puščava je skorajda neposeljena, sonce tukaj sije močneje. Zapraviti takšno priložnost bi bilo neumno.«
George Joffe, raziskovalec in strokovnjak za Magreb na univerzi Cambridge v podporo Desertecu.
V Maroku že postavljajo solarne elektrarne. Kraljevina si želi v novem projektu Desertec prevzeti vodilno mesto. Rabat si tako ne namerava le zagotoviti zanesljive energetske oskrbe, ustvariti želi tudi več tisoč novih delovnih mest.
Vir: http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042293395
