Bojko Jerman
Veliko razočaranje enih, veselje drugih in splošno presenečenje nad nenadno, tik pred zdajci ukinjenim oziroma za leto dni preloženim Pravilnikom o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES) sproža vprašanje, ali bodo zato gradnje slabše ali energetsko in okoljsko boljše, kot zahteva odloženi PURES.
Ker je bilo julija lani najavljeno, da bo 1. julija letos začel veljati pravilnik, ki uvaja za polovico bolj energetsko varčne stavbe, kot so se gradile doslej, so se vsa stroka in investitorji temu prilagodili in svoje projekte oblikovali po merah novih zahtev. Četudi je zdaj pravilnik odložen za leto dni, to nikakor ne pomeni, da bodo v tem letu nastale ali bodo načrtovane stavbe po starih normah. Pomembnejši vpliv kot sami minimalni predpisi ima na investicije in njihovo kakovost namreč trenutni upad prodaje oziroma večja konkurenca na trgu. Če so do včeraj investitorji gledali stran od dejstva, da za zelo mali denar (okoli 8–10 evrov na kvadratni meter prodajne površine) lahko naredijo za uporabnika veliko bolj kakovosten in v obratovanju cenejši izdelek, je zdaj stanje ravno obrnjeno – investitorji kar po vrsti imenujejo svoje projekte nizkoenergijski in okolju prijazni…
Ob pomanjkanju občutka za tovrstno kakovost in še ne realiziranih energetskih izkaznicah (kar je za MOP mednarodna blamaža) je zdaj čas ribarjenja v kalnem: kaj je in kaj ni energetsko, okoljsko kakovostno. Najmanj je tu dvomov za zasebne graditelje, ki ob spodbudah Eko sklada ne morejo razmišljati drugače kot tako, da so njihovi novi domovi bistveno bolj kakovostni od odloženega PURES. Dodatna sredstva za dosego 2- do 3-litrske hiše ali celo za dosego pasivnega standarda (poraba za ogrevanje največ – ekvivalent – 1,5 litra kurilnega olja na kvadratni meter in leto) so namreč relativno majhna in jih skoraj vsa povrne Eko sklad s subvencijo. Kdor bi danes gradil hišo za sebe in bi bila bolj potratna kot 3-litrska, bi ne bil le za luno, ampak bi bil tudi finančno nespameten. Takšna politika in stanje sta na tem področju seveda pravilna. Žal pa je to področje zelo majhno, največ problemov ostaja na področju sanacij obstoječih stavb in gradnje ter obnov v javnem sektorju, kjer (razen zadnjih investicij SS MOL in dveh vrtcev) nimamo česa pokazati, predvsem ni česa pokazati na državni ravni: tisto, kar nam kažejo ob odprtjih, so okoljsko, tehnološko in energetsko odlični primeri neustrezne prakse.
Vir: www.dnevnik.si
