Ljubljana – Slovenska energetsko-okoljska politika je, sodeč po (ne)uspešnosti izvajanja akcijskega načrta za povečanje energetske učinkovitosti v obdobju 2008–2016, povsem neučinkovita in še posebno nestimulativna za podjetja. V letu 2008 je država dosegla vsega dobrih 15 odstotkov prihrankov energije, načrtovanih za prvo triletje, pri čemer je neporabljenih ostalo kar 60 odstotkov zagotovljenih sredstev.
Podjetja, ki so sodelovala v shemi zmanjšanja izpustov ogljikovega dioksida v zameno za vračilo dajatev, niso zadovoljna s finančnimi spodbudami države. Samo lani je država pobrala več kot 30 milijonov evrov dajatev iz naslova o ogljikovem dioksidu, vrnila pa jim je vsega več kot milijon. (Foto: dokumentacija Dnevnika)
Enako pa velja tudi za uresničevanje zaveze o povečanju deleža obnovljivih virov energije v končni porabi s sedanjih 16 na 25 odstotkov do leta 2020. Država sama priznava, da ciljev ne bo mogoče doseči niti po najbolj optimističnem scenariju.
Cilji doseženi le desetodstotno
Še posebno skrb vzbujajoče je, da je bilo enako (ne)učinkovito tudi letno doseganje teh ciljev leta 2004 sprejete resolucije o nacionalnem energetskem programu – zgolj med 5- in 10-odstotno. Prav zato, ker so bili dosedanji učinki slabi, je nerazumljivo, da vlada izvajanja programov ni spremenila.
In zakaj so rezultati na področju povečevanja energetske učinkovitosti že leta tako slabi? Lani je bila »glavna ovira za večje črpanje sredstev pomanjkanje kadrov za izvajanje programov oziroma razpisov«, argumentirajo na ministrstvu za gospodarstvo. V minulih letih pa, kot je zapisano v nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost 2008–2016, omejena proračunska sredstva. Leta 2007 jih je bilo na primer v proračunu zagotovljenih vsega 3,6 milijona evrov.
Znova več birokracije kot učinkov
A oba izgovora sta slej ko prej neupravičena, kar je mogoče sklepati tako iz slabih izkušenj podjetij kot iz ocen enega od nosilcev ukrepov, agencije za okolje (ARSO). Naš sogovornik, čigar podjetje se je resno lotilo povečanja energetske učinkovitosti proizvodnje, opozarja na številne birokratske ovire in nerazumljive zahteve države do podjetij.
Namesto da bi država podjetjem za prihranke oziroma večje povečanje energetske učinkovitosti namenila več subvencij, te usihajo. Lani je na primer samo z dajatvami za onesnaževanje ogljikovega dioksida država od podjetij pobrala več kot 31 milijonov evrov, vrnila pa okoli 1,8 milijona evrov.
Nadalje, država od podjetij zahteva izpolnitev vrste obveznih in neobveznih pogojev. Med obveznimi je na primer tudi udeležba na seminarju iz energetske učinkovitosti, kar naš sogovornik ocenjuje kot norčevanje. In še na eno cvetko opozarja. Podjetja morajo pripraviti energetski pregled, ki ga država sicer sofinancira. »Neko podjetje, ki se ukvarja z energetskimi pregledi, nam je poslalo ponudbo. Po nekem čudežu je bil energetski pregled za skoraj polovico dražji, če bi pridobili državno subvencijo, kot če je ne bi. Očitno se nekdo okorišča,« je prepričan naš sogovornik.
Melanija Lešnjak iz ARSO je na nedavni konferenci Učinkovito z energijo in okoljem na GZS priznala, da so izkušnje petletne sheme za vračanje dajatev podjetjem na podlagi zmanjšanja izpustov ogljikovega dioksida slabe. Shema je bila preveč zapletena, netransparentna in okoljsko neučinkovita.
Dajatve za ogljikov dioksid bi država petkrat zvišala
»Kam je izginilo 30 milijonov evrov lani pobranih dajatev za onesnaževanje zraka z ogljikovim dioksidom?« so se na konferenci spraševali predstavniki zbornice. In po predlogu proračuna za leto 2010 naj bi država dajatev povečala kar za petkrat, s čimer bi se prilivi proračuna zvišali na 150 milijonov evrov, opozarjajo na zbornici. Dajatev namreč ni namenska.
Da vlada razmišlja o povečanju te dajatve, je napovedal že minister za finance Franc Križanič, in sicer v povezavi z davčnim razbremenjevanjem najnižjih slojev. Naš sogovornik se strinja, da je zelena davčna reforma nujna, a opozarja, da se v Sloveniji izvaja tako, da »zeleni davki« naraščajo, davčne obremenitve dela pa se ne znižujejo. Tudi na GZS ocenjujejo, da tolikšnega povečanja dajatve brez sočasne razbremenitve dela ni mogoče izpeljati.
Šolinc: Načrte bi morali izpolnjevati 200-odstotno
Tako je možnosti za izpolnitev energetsko-okoljskih ciljev, h katerim se je Slovenija zavezala do leta 2020, karikiral Hinko Šolinc s sektorja za aktivnosti učinkovite rabe in obnovljivih virov energije na ministrstvu za gospodarstvo. Simulacije so opravili na Inštitutu Jožef Stefan in niti po najbolj optimističnih scenarijih, Slovenija ciljev ne bo dosegla, je dejal Šolinc. Niti povečanja deleža obnovljivih virov energije v končni porabi na 25 odstotkov, niti zmanjšanja porabe končne energije za devet odstotkov do leta 2016.
