Vsak Slovenec najmanj vsak drugi dan ali pa celo vsakodnevno postane ponosni lastnik nove plastične vrečke, ki jo v povprečju uporablja manj kol pol ure, nato pa mu plastična vrečka pomeni le še odvečno navlako. Zato jo zaluča v smeti – po možnosti celo med mešane komunalne odpadke in ne v zabojnik za embalažo – in tako trdoživo plastično vrečko pospremi na pot do odlagališča. Smetišče pa ni zadnje počivališče plastičnih vrečk, saj jih veter pogosto odnese v naravo, kjer vrečke med drugim postanejo tudi smrtonosna hrana za živali.
Vsako leto zaradi prehranjevanja s plastičnimi odpadki pogine več milijard živali, med prebivalci Zemlje, ki postaja pretesna za vse odpadke, pa kljub temu letno zaokroži 4,5 trilijona na novo proizvedenih plastičnih vrečk. Ker ljudje recikliramo le okoli 3 do 4 odstotke plastičnih vrečk se nam okoljska neosveščenost pogosto maščuje. V Indiji so na primer v času monsuna vrečke zamašile odtoke v nekaterih mestih in sprožile velike poplave.
Vrečke končajo v morju, kjer se vanje zapletajo morske živali, in na kopnem, kjer razpadajo na vedno manjše kose, ki nase vlečejo različne toksične sestavine. Tako nastaja nevaren plastični prah, ki ga zaužijejo predvsem živali. “Glede na to, da je človek na koncu prehranjevalne verige, bo potrebno raziskati, kako te snovi vplivajo tudi na človeka,“ je na današnji tiskovni konferenci opozorila Andreja Palatinus iz Eco Vitae…
