Ljubljana – Prihodnja dva tedna bodo Združeni narodi na Danskem poskušali oblikovati nov svetovni podnebni sporazum, ki bo od leta 2012 naprej veljal namesto kjotskega protokola.
V Koebenhavnu je te dni moč videti na ulicah najrazličnejše globuse, ki ponazarjajo razmere na našem planetu. (Foto: Reuters)
Pogajalci 192 članic ZN bodo morali najprej odgovoriti na glavna vprašanja: za koliko so razvite države pripravljene zmanjšati izpuste, v kakšni meri so velike države v razvoju, kot sta Kitajska in Indija, pripravljene omejiti naraščanje izpustov, kako bo razviti svet finančno pomagal državam v razvoju pri blaženju in prilagajanju na podnebne spremembe?
Čeprav bi si po mnenju mnogih znanstvenikov lahko do leta 2020 privoščili povišanje globalne temperature zgolj za eno stopinjo Celzija in pol, ukrepi nastajajočega svetovnega podnebnega sporazuma to mejo postavljajo pri dveh stopinjah.
V primeru, da bi že danes uveljavili raznovrstne predloge, s katerimi so pogajalci iz držav po svetu pripotovali v Koebenhaven, bi se do konca stoletja temperatura dvignila za 3,8 stopinje, če bomo nadaljevali z današnjim tempom, pa za skoraj pet stopinj.
Glavni podnebni pogajalec ZN Yvo de Boer je te dni (tudi zaradi naraščajočih političnih napetosti med velikimi igralci) priznal, da bo v Koebenhavnu dosežen zgolj "okvirni sporazum". Kljub temu je izrazil upanje, da bo mogoče okvirni politični dogovor spremeniti v pravno zavezujočega do junija prihodnje leto. "Menim, da lahko dosežemo jasen sporazum, ki bo določil zmanjšanje izpustov do leta 2020 za razvite države, vseboval pa bo tudi določila, kaj morajo za omejitev naraščanja izpustov do takrat narediti države v razvoju, kot je denimo Kitajska," je dodal de Boer. Vodilni podnebni ekonomist Nicholas Stern je prejšnji teden politike opozoril, da bo, če ne dosežejo dogovora, temperatura do konca stoletja narasla za 5 stopinj, zaradi česar večina planeta ne bo več primerna za bivanje.
Slovenija po besedah ministra za okolje in prostor Karla Erjavca odhaja na podnebna pogajanja z najvišjim ciljem v okviru EU, ki predvideva 30-odstotno zmanjšanje izpustov do leta 2020. "Če ne bo prišlo do sklenitve globalnega podnebnega sporazuma, bo to povzročilo veliko težav. Znanstveniki ocenjujejo, da imamo še čas, da se z ustreznimi ukrepi borimo proti podnebnim spremembam, če pa ne bo nobenih zavez, lahko vse zamudimo," je poudaril Erjavec in napovedal, da si bo Slovenija zaradi tega prizadevala, da bo sporazum čim prej sprejet.
"O tem, da gredo vsi v Koebenhavn in vsi podpišejo, ozračje še nič ne ve," je na javnem posvetu slovenskega predstavništva evropske komisije pred začetkom podnebnega vrha opozorila članica medvladnega odbora ZN za podnebne spremembe (IPCC) dr. Lučka Kajfež Bogataj. Po njenih besedah spravlja strokovnjake v obup dejstvo, da politiki znanstveni problem, ki je razmeroma jasen, rešujejo s pogajanji. "Naša hiša z več stanovalci gori. Kaj bi naredil vsak normalen človek? Poklical bi gasilce in vzel vedro z vodo," je dejala Kajfeževa in dodala: "Pogajalci pa se usedejo za mizo in se najprej pogovarjajo o tem, kdo je zažgal. Medtem ko gori, se dogovarjajo, kdo bo plačal škodo in kako bodo pokopali žrtve, dva stanovalca pa tekata naokrog. Eden vpije, da ne gori, drugi pa, da se bo požar pogasil sam od sebe," s čimer je namignila na ZDA, Kitajsko, Češko in Avstralijo.
Operativni vodja slovenske delegacije v Kobenhavnu Andrej Kranjc je dodal, da mora tudi vsak posameznik začeti razmišljati o problemu in delovati v smeri rešitve. "Največji problem je sprememba paradigme obnašanja, zato politiki rešitve, ki zahtevajo takšne spremembe, zelo neradi sprejemajo." Kar zadeva pripravljenost politikov za ukrepanje, so po njegovih besedah sicer "vsi na isti ladji, a na različnih krovih," na katerih imajo potniki tudi zelo različna stališča.
Obstajajo dokazi, da so civilizacije zaradi okoljskih problemov v preteklosti že propadale, je neodločnost svetovnih politikov komentiral socialni in politični filozof dr. Igor Pribac z ljubljanske filozofske fakultete. "Ni nujno, da bo današnja civilizacija ukrepala pravočasno, smo pa prišli do točke, ko bi se nekaj moralo zgoditi. Še vedno mislimo, da glavni problemi človeštva zadevajo kulturne spore in trke različnih identitet, vendar se za svetovnimi konflikti zarisuje osrednji problem golega biološkega preživetja," je še ocenil dr. Pribac in dodal, da bo "ta trda resnica postajala v tem stoletju izstopajoča paradigma in samorazumevanje naše civilizacije".
V primeru, če politikom ne bo uspelo doseči dogovora o svetovnem podnebnem sporazumu, Lidija Živčič iz društva za sonaravni razvoj Focus državljanom svetuje: "Najprej se zavarujte pred točo, neurji, poplavami in podobnimi posledicami podnebnih sprememb, če vas bodo zavarovalnice sploh še hotele zavarovati. In drugič, volite koga drugega, ki bo pripravljen ukrepati in izpolniti cilje."
"Climategate" je pasja bombica
Še vedno odmeva afera, ki je posledica razkrite elektronske pošte iz let 1996-98, v kateri so se nekateri znanstveniki prerekali o vplivu človeka na podnebne spremembe, in iz leta 2004, kjer je govor o prikrivanju podatkov. Predsedujoči odboru IPCC Rajendra Pachauri je zadnjo možnost zavrnil kot "praktično nemogočo", članica odbora dr. Lučka Kajfež Bogataj pa je opozorila, da so desetletje stare korespondence na področju podnebnih sprememb "že zdavnaj mimo" in afero označila za "pasjo bombico". Podnebni pogajalec Savdske Arabije Mohamad Al Saban je v izjavi za BBC posvaril, da bo imela afera "velik vpliv" na države, ki niso pripravljene zmanjšati izpustov, in od ZN zahteval temeljito preiskavo. Vodilni ekonomist na področju podnebnih sprememb in avtor znamenitega podnebnega poročila Nicholas Stern pa je dvomljivce o podnebni znanosti zaradi afere Climategate označil za "zmedene".
Na mizi so raznovrstna izhodišča
EU bo na srečanju zagovarjala 20- (ob podpori razvitih držav 30-) odstotno znižanje izpustov do leta 2020. ZDA se zavzemajo za 14- do 20-odstotno znižanje glede na leto 2005. Ob upoštevanju podatka, da bo Kanada predlagala 25-odstotno znižanje glede na leto 1990 (Norveška celo 40-odstotno), pomeni ameriški cilj v resnici 4 odstotke. Največji državi v razvoju, Kitajska in Indija, sta napovedali zmanjšanje "ogljične intenzivnosti" za 40 do 45 oziroma 20 odstotkov do leta 2020, kar pomeni samo to, da bodo njuni izpusti naraščali počasneje. Greenpeace je ob mlačnosti največjih držav Indijo označil za "moralno voditeljico" zasedanja ZN.
