O moči slovenske elektroenergetike v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti vse povedo že številke. Na lanskoletni lestvici najuspešnejših poslovnih skupin sta se med prve tri uvrstili tudi obe državni družbi, ki združujeta vse domače proizvajalce električne energije. Holding Slovenske elektrarne (HSE) in Gen Energija sta po kriterijih rasti prodaje, dobička pred obdavčitvijo in donosnosti prihodkov zaostali le za Krko. Kljub temu sta novomeškega farmacevta prehiteli pri ustvarjenih prihodkih iz prodaje. Če k obema prištejemo še skupino Gen-I, ki je v polovičnem solastništvu Gen Energije in Istrabenz Gorenja, lahko ugotovimo, da je slovenska energetika v letu, ki sta ga zaznamovala recesija in padec industrijske aktivnosti, ustvarila več kot poldrugo milijardo prihodkov od prodaje in skoraj 200 milijonov evrov čistega dobička.
Za primerjavo: »plus«, ki ga je v lanskem letu ustvarila slovenska energetika, je skoraj desetkrat večji od dobička Mercatorja, največjega slovenskega poslovnega sistema. Samo lanski dobiček, ki so ga ustvarile tri slovenske energetske skupine, bi po trenutnih borznih cenah zadoščal za nakup 37 odstotkov Petrola, država pa bi z njim lahko »pokrila« večino načrtovane dokapitalizacije NLB.
Ker je državna elektroenergetika tudi v kriznih časih krava, ki še vedno daje ogromno mleka, je logično, da privlači številne politike, lobije in interesne skupine. Prostora pri energetskem »koritu« je pač veliko. Samo v prihodnjih petih letih je v načrtu za okoli dve milijardi evrov investicij. Poleg tega, da je v teku gradnja preostalih treh hidroelektrarn v spodnjem toku Save, ki naj bi skupaj z že zgrajenima pri Boštanju in Blanci stale okoli 750 milijonov evrov, se v Termoelektrarni Šoštanj pripravljajo na gradnjo novega bloka z močjo 600 megavatov, ki naj bi stal 1,2 milijarde evrov.
Blok 6: mešani signali Pahorjeve vlade
Prav v Šaleško dolino vodijo vse poti do razumevanja sedanje »vojne« za slovensko energetiko. Tam so v zadnjih letih bolj ali manj stran od žarometov politike in širše javnosti pripravljali teren za svojo naložbo desetletja. Projekt, ki se je uradno začel v času vlade Antona Ropa, je zeleno luč dokončno dobil v obdobju Janeza Janše. Junija 2008, tri mesece pred izbruhom svetovne finančne krize, je direktor TEŠ Uroš Rotnik na tradicionalnem skoku čez kožo slovesno oznanil podpis pogodbe o dobavi tehnološke opreme, katere vrednost se je po več »odbojih« v obe smeri zdaj uradno ustavila pri 694 milijonih evrov. Temu znesku gre prišteti še nekaj deset milijonov evrov pribitka iz naslova klavzule o prilagoditvi končne vrednosti pogodbe rasti cen materialov na svetovnih trgih…
Celoten članek: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042397524
