ima generacija, rojena nekaj let po 1950, veliko srečo. Življenje je začela skupaj s srečnim obdobjem
osvobojene Jugoslavije in nežno plavala v ugodnostih socializma. Brez skrbi za
službo, z zagotovljenimi sindikalnimi počitnicami za skoraj nič denarja in s
krediti, ki jih skoraj ni bilo potrebno vračati. Gradnje hiše se je lahko lotil
skoraj vsak, ki se mu je to dalo, zdrave hrane je bilo na pretek, vse kulturne
dobrine od gledališča do kina so bile poceni in vsakomur dostopne. Izleti preko
vedno bolj odprtih meja so bili vedno prava pustolovščina, v tujih trgovinah so
se police šibile pod zanimivimi in neznanimi izdelki, nakup darila je bil
izjemno enostaven, saj je bilo vse, kar so v tujini zavili v pisane papirčke,
vedno dobrodošlo.
Ta
generacija je imela tudi izjemno srečo, saj je bila prva na teh ozemljih, ki je
svoje življenje preživela brez grozovite in razdiralne vojne, naj mi branitelji
in osvoboditelji oprostijo to poenostavitev. Preko vseh generacij pred njo so
drvele razne vojske, komaj so si ljudje opomogli, spet se je začelo novo
plenjenje. Ta generacija ima tudi srečo, da lahko opazuje izjemen napredek
znanosti in tehnike, spoznava čudeže narave od atoma do zastrašujočih globin
vesolja. Vsak dan lahko bere sporočila o novih odkritjih in spoznanjih, čeprav
vse vesti niso dobre.
Poleg
dobrih vesti in dogodkov se tej generaciji v drugih delih planeta dogajajo tudi
grozljive stvari. V manj srečnih delih sveta divjajo nepotrebne vojne, kosijo
bolezni in lakota, trpljenje ljudi zaradi nizkotnih interesov posameznikov in
skupin je neizmerno. Dogaja pa se še nekaj, na kar že dolgo opozarjajo
strokovnjaki in vsi, ki znajo opazovati spremembe okrog nas. Ta srečna
generacija, ki živi v času vzpona, bo na žalost lahko opazovala tudi vrenje
juhe, ki smo si jo sami zakuhali. Človeštvo ima očitno tako imenovani žabji
refleks. Ta dvoživka bo ob nenadni spremembi temperature vode skočila iz nje, v
loncu, v katerem pa vodo čisto počasi ogrevamo, pa bo ostala in se prilagajala.
In to tako dolgo, dokler se ne bo skuhala.
Zato
niso pomembne zaloge nafte, ki se še nahajajo na planetu. Pomemben je odgovor na
vprašanje, ali vso to nafto sploh smemo sežgati v izjemno tanko plast zraka, ki
obdaja naš planet. Zaradi človeških posegov vsak dan izumre sto živalskih in
rastlinskih vrst, puščave se dnevno povečajo za 30.000 hektarjev, v enem samem
dnevu izgubimo 86 milijonov ton rodovitne zemlje in oddamo 100 milijonov ton
toplogrednih plinov v ozračje. Če bodo vse milijarde Zemljanov hotele doseči
enak življenjski standard, kot ga imamo mi danes, bo to imelo dramatičen učinek
na planet in prihodnost vseh prebivalcev. Zato bo morala ta srečna generacija,
ki je polizala med, nabran v njenih zlatih časih, stopiti nekaj korakov nazaj
in zaustaviti divje kroženje snovi in energije. Ključna beseda je skromno.
