Odgovor na to vprašanje ni enostaven, tudi filozofi imajo s tem težave. Kaj je torej odgovornost, na kaj pri tem mislimo, ali jo ima vsak sam po sebi ali pa mu jo pripišejo drugi.
 |
V besedi odgovornost se skriva koren »odgovor«, kar pomeni, da je potrebno dati odgovor, ko bo postavljeno vprašanje. Gre za socialni odnos med dvema stranema, prvo, ki postavlja vprašanje in drugo, ki je prisiljena, da nanj odgovori. Vedno pa mora obstajati tudi področje, na katero se odgovornost druge osebe nanaša, saj vsi ne moremo biti odgovorni za vse. Torej mora druga stran odgovoriti na vsa vprašanja, ki bodo zadevala temelje, vzroke in motive njenega delovanja za določeno področje. Odgovornost se tudi vedno nanaša na stvari, ki smo jih že naredili, spraševalec pa mora vedno imeti moč in položaj, da lahko zahteva odgovornost druge strani.
Odgovornost je tudi vedno povezana z dolžnostjo, kar spet pomeni, da bom dolžan odgovoriti, če bom vprašan. Vprašanje pa se bo nanašalo na razloge, vzroke in motive za moja pretekla dejanja. Tako bom prisiljen odgovarjati za odločitev, ki sem jo sprejel, poklican bom na odgovornost, torej bom dolžan nekomu polagati račune. Tisti ki je odgovoren, je odgovoren osebam, ki imajo nad njim določeno moč, njim mora odgovarjati. Če pa prevzamem odgovornost za nekoga drugega, to pomeni, da sem dobil nad njim moč, saj sedaj jaz odgovarjam za njega. Takšen položaj pa je vedno mešanica odgovornosti in skrbi za nekoga ali za nekaj.
Za primer lahko vzamemo kombinacijo odgovornosti in morale na enem od najpomembnejših področjih danes, okoljskem. Na primer vožnjo z avtomobilom. Tukaj kot posameznik ne čutim velike odgovornosti, saj avtomobile vozijo milijoni. Če razmišljam racionalno in samo jaz omejim svoje vožnje, s tem ne bom nič spremenil. Lahko pa razmišljam moralno, in se vprašam, ali s takim obnašanjem lahko pomirim svojo moralno odgovornost. Sedaj se smisel delovanja spremeni, saj se jaz odločim, da bom čim manj uporabljal avto, s tem dajem zgled in vplivam na svoje otroke, njihove prijatelje in starše, ki mi bodo morda sledili. S tem morda ne bom dosegel velikega učinka, vendar sem z odrekanjem nepotrebnim vožnjam ali z nakupom majhnega in varčnega avtomobila, jaz rekel ne, jaz sedaj delujem v skladu s svojim moralnim prepričanjem, s tem pa postane obnašanje drugih zame nepomembno. Vožnjo z avtom lahko zamenjamo z nepotrebnimi letalskimi poleti ali z uživanjem nepotrebno velikih količin mesa, dobrodejen učinek na okolje bo še veliko večji.
V zraku pa ves čas visi veliko vprašanje odgovornosti, ko nas bodo otroci ali vnuki vprašali, kako smo lahko planetu storili, kar smo. Čisto lahko se zgodi, da bomo na to vprašaje morali odgovoriti že v času našega življenja in ne šele v daljni prihodnosti. S tem se vedno dotaknemo tudi uporabe atomske energije, ki s sabo nosi na desettisoče let posledic za naslednje rodove. Trenutno so naše koristi tako velike, da zavestno zapiramo oči pred posledicami, čeprav smo v manj kot 25 letih doživeli dve veliki nuklearni nesreči. Tudi če se v bodoče ne nič zgodilo, kar pa je malo verjetno, bodo vsi problemi z razgradnjo in varovanjem radioaktivnih odpadkov ostali tukaj. S tem pa smo intenzivno posegli v življenje prihodnjih generacij.
Čeprav ljudje nenehno govorimo o prihodnosti, zidamo tovarne prihodnosti, izumljamo tehnologije prihodnosti, gradimo univerze prihodnosti, v resnici delujemo samo v sedanjosti. Zanima nas samo kaj bo jutri ali pojutrišnjem, prihodnost nas v resnici sploh ne zanima.
Kam pa se skrije odgovornost v velikih sistemih, ki odgovarjajo za gospodarstvo, politiko ali klimo. Filozofija govori o razpršeni odgovornosti, zato nikoli ne izvemo kdo je za kaj odgovoren. V tem primeru je odgovornost kolektivna, v njej posameznik ne dela nič posebnega, kljub temu pa je učinek skupnih dejanj lahko dober, še večkrat pa izjemno slab. Pravi umetniki v odvračanju odgovornosti pa so naši in svetovni akterji na politični ali finančni sceni. Tudi za svoje osebne prestopke, ki nimajo nobene povezave s funkcijo, najdejo vedno desetine izgovorov, govorijo o razmerah, pritiskih, razlagajo da njihova dejanja niso kazniva, čeprav so morda nemoralna. Pozivajo nas celo, da jim predpišemo moralne kodekse obnašanja, kar logično pomeni, da imamo opravka z ljudmi brez morale.
Če so se bralcu tega teksta med branjem utrinjale misli v povezavi z bančniki, politiki, finančniki, gospodarstveniki ali z znancem, ki je nekaj obljubil in nikoli izpolnil, potem je razumel, o čem govorimo.
Povezane vsebine
