Po njem se imenuje mesto Seattle. Poglavar Seattle je imel govor na srečanju, na katerem so bili indijanci prisiljeni prodati dva milijona hektarjev zemljišča za 150.000 dolarjev belim zavojevalcem. Njegove preroške besede spadajo med najlepše in izjemno poglobljene okoljske izjave vseh časov. Objavljamo del govora, ki ga je izrekel leta 1854.
Govoril je. Kako lahko kdo kupi ali proda nebo, toploto zemlje. Ta misel je nam tuja. Če nismo lastniki svežine zraka in lesketanja vode, kako ju lahko kupite. Vsak košček te zemlje je mojemu narodu svet. Vsaka sijoča smrekova iglica, vsako peščeno nabrežje, vsaka meglica v temnih gozdovih, vsaka brenčeča žuželka, so sveti v spominu in življenju mojih ljudi. Smola, ki teče po lubju, nosi v sebi spomine rdečega človeka.
Beli človek pozabi deželo kjer se je rodil, ko se odpravi med zvezde. Naši mrtvi nikoli ne pozabijo te čudovite zemlje, saj je mati rdečega človeka. Mi smo del te zemlje in ona je del nas. Dišeče cvetlice so naše sestre, jelen, konj, veliki orel, to so naši bratje. Skalnati vršaci, sočni travniki, toplota ponija in človeka, vsi pripadamo istemu. Sedaj, ko nam veliki poglavar v Washingtonu pošilja vest, da želi kupiti našo zemljo, zahteva veliko od nas. Veliki poglavar nam sporoča, da nam bo zagotovil kraj, kjer bomo lahko udobno živeli. On bo postal naš oče in mi bomo njegovi otroci.
Premislili bomo o njegovi ponudbi. Ampak ne bo lahko. Saj je ta zemlja za nas sveta. Ta lesketajoča voda ki teče po potokih in rekah ni le voda, ampak kri naših prednikov. Če vam prodamo zemljo, se morate zavedati, da je sveta, zato morate naučiti tudi svoje otroke, da vsak odsev v čisti vodi jezera pripoveduje o dogodkih in spominih mojega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta. Reke so naši bratje, saj gasijo našo žejo. Reke nosijo naše kanuje in hranijo naše otroke. Če vam prodamo našo zemljo, ne smete pozabiti naučiti svojih otrok, da so reke naši bratje, in da naj bodo z njimi prijazni, kot bi bili prijazni do brata.
Vemo, da nas beli človek ne razume. En del pokrajine je za njega enak drugemu, saj je tujec, ki prihaja ponoči in zemlji odvzame, kar pač potrebuje. Zemlja ni njegov brat temveč sovražnik, takoj ko jo zavzame se odpravi dalje. Zapušča grobove svojih očetov, in ni mu mar. Zemljo ukrade svojim otrokom, in ni mu mar. Očetov grob in dediščina otrok ga ne zanimata. S svojo materjo zemljo in s svojim bratom nebom ravna kot da sta stvari, ki se ju da kupiti, izropati in prodati, kot ovco ali ogrlico. Njegova požrešnost bo uničila zemljo, za njim bo ostala le puščava.
Res ne vem. Naše poti so različne od vaših. Pogled na vaša mesta, rdečega človeka zaboli. V njih ni mirnega kotička. V njih ni nobenega kraja, kjer bi lahko prisluškoval pomladnemu šelestenju listja ali brnenju čebeljih kril. Samo hrup, ki žali ušesa. Kakšno naj bo tam življenje, če človek ne more slišati krika osamljene čaplje ali nočnega žabjega prepira ob ribniku. Jaz sem rdeč človek in tega ne razumem. Mi raje poslušamo mehke zvoke vetra ki veje preko ribnika in vonjamo zrak, opran od opoldanskega dežja in odišavljen z vonjem po borih.
Zrak je dragocen za rdečega človeka, saj vse stvari delijo isto sapo, zver, drevo,človek, vsi si delijo isti dih. Beli ljudje ne opazijo zraka, ki ga dihajo. Kot umirajoči, ki otopi in izgubi sposobnost vonjanja. Če pa vam bomo prodali svojo zemljo, si morate zapomniti, da je zrak za nas dragocen, in da deli svojega duha z vsem živim. Veter, ki je poklonil prvi dih našemu dedu, bo postal tudi njegov zadnji izdih. In če vam bomo prodali našo zemljo, jo morate ohraniti kot svet kraj, kamor bo lahko tudi beli človek odšel okusiti veter, oslajen z vonjem travniških cvetic.
Zato bomo premislili o vaši ponudbi, da kupite našo zemljo. Če se odločimo, da jo sprejmemo, bomo to naredili samo pod pogojem, da beli človek ravna z zvermi na tej zemlji, kot da so njegovi bratje. Sem divjak in ne razumem drugačnega načina. Videl sem tisoče gnijočih bivolov na preriji, ki so jih ustrelili belci iz mimovozečega vlaka. Sem divjak in ne razumem, kako je lahko kadeči železni konj bolj pomemben kot bivol, ki ga ubijemo samo zato, da bi lahko preživeli.
Kaj je človek brez zveri?
Če bi vse zveri odšle, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Karkoli se zgodi zverem, se bo kmalu zgodilo človeku. In samo to vemo, zemlja pripada človeku in človek pripada zemlji. To vemo. Vse stvari so povezane. Končalo se je življenje, začel se je boj za preživetje.
