Majhna nizozemska vasica Schoonebeek ob nemški meji je bila okrog 1990 največje kopensko črpališče nafte v Evropi. Stroški črpanja so zaradi polpraznega naftnega polja tako narasli, da se pridobivanje ni več izplačalo. Kraji, kjer je črpanje nafte enostavno, so vedno redkejši, zato se naftarji lotevajo novih tehnik zajemanja ostankov nafte. Vsa na novo odkrita nahajališča se nahajajo v arktičnih predelih ali globoko pod morjem, kar izjemno podraži črpanje. Zato je vračanje na obstoječa črpališča bolj zanesljivo in mnogo cenejše, kot iskanje novih nahajališč.

Izpiranje nafte iz obstoječih naftnih polj bo povišalo ceno nafte

Črpanje z vtiskovanjem vode

Običajna nahajališča so v glavnem praznili s pomočjo naravnih danosti. Vrtalci so zadeli podzemski rezervoar, pritisk plina v njem pa je nafto samodejno potisnil na površino. Po tem, ko pritisk pade, naftarjem uspe izčrpati okrog 20% nafte iz tega rezervoarja. Zato skozi drugo vrtino potiskajo vodo ali plin in nato uspejo zajeti do 30% vse nafte iz tega zajetja. Vse ostale nafte pa s to tehniko ne moremo zajeti, saj se voda ali plin gibljeta v smeri najmanjših uporov, reakcija med vodo in nafto pa velikokrat onemogoči črpanje. Stroški zaradi tega naraščajo, zato so veliko vrtin, kljub zalogam nafte, opustili.

Para iz ultračiste vode

Naftarji so dobili nov zagon, ko so cene spet poskočile. Medtem so delali poskuse z vtiskovanjem vode, plinov ter pare, v letih poskusov pa ugotovili, s katero tehniko lahko dosežejo največji izplen. V Nizozemsko naftno polje na enem koncu vtiskujejo paro, ogreto na 200°C, ki nastane z uparjevanjem ultračiste vode. Sodobni načini vrtanja omogočajo tudi vodoravno smer vrtine, zato so v to polje izvedli 25 takšnih vrtin v globini 800 m. Z vročo paro ogreta strjena nafta, ki se nahaja pod plastmi gline, postane tekoča. Mešanico vroče vode, nafte in zemeljskega plina nato izčrpavajo na drugem koncu, ter jo pošiljajo v sistem za separacijo. Nafto pošljejo v rafinerijo, s plinom uparjujejo ultračisto vodo, odpadno vodo pa pošiljajo v izpraznjeno plinsko polje nedaleč stran.

Povsod ni tako enostavno

Globina naftnih vrtin stalno raste, zato so večji tudi problemi. Za globino naftnega polja 4000 m potrebujemo višje tlake in temperature, pri čemer se pojavljajo še kemične spremembe, ki niso dobrodošle. Izvajajo poizkuse z dodajanjem polimerov v vodo za izpiranje vrtin, vtiskovanjem zraka, vstavljanjem grelnih elementov naravnost v naftno polje in celo z uporabo sončne energije za predgrevanje vode. Vse to seveda draži pridobivanje, zato je jasno, da se naftno obdobje končuje. Nujen je tudi čim hitrejši prestop na druge vire energije, saj je nafta preprosto predragocena da bi jo sežigali.