Kogar to poletje ni zeblo, očitno ni bil v Sloveniji. Tisti, ki smo čepeli tukaj lahko sočne in tople dni naštejemo na prste ene roke.
Meteorologi bi lahko vremensko napoved posneli in ponavljali dva meseca, ključni besedi pa bi bili hladno in deževno.
 |
Stanovalci večstanovanjskih stavb so si pomagali z električnimi kaloriferji, saj je bilo v stanovanju, kljub temu, da ima blok novo in bleščečo toplotno izolacijo, hladno kot v kleti. Konstrukcija stavbe se je v deževnih dneh ohladila, učinek kaloriferja pa je bil bolj psihološki, kot resnično koristen. Trenutno je notranji zid hladnejši, kot bi bil brez izolacije, kar je znan paradoks dobro izoliranih stavb. Tudi termična masa zidu pod takimi pogoji deluje v negativno smer, saj bi zidu lahko dvignili temperaturo samo z izdatnim ogrevanjem notranjosti. Na podobne razmere naletimo sedaj v vseh zidanih objektih, ne glede na to ali so eno ali večstanovanjski.
V montažnih hišah je stanje drugačno. V teh stavbah so zidovi izdelani iz izolacijskih materialov, ki so na otip toplejši. Zato je občutek veliko boljši kot v zidanih stavbah. Znano je, da je temperatura zraka v montažni hiši lahko do dve stopinji nižja kot v zidani, pa bo toplotno ugodje še vedno visoko. Tistih v montažnih torej ni zeblo.
Vprašali smo še stanovalce v pasivni hiši. Ta je ogrevana toplozračno, opremljena z rekuperatorjem toplote, ki ima vgrajeno majhno toplotno črpalko, ki s toploto odpadnega zraka ogreje še sanitarno vodo. Zrak zajema po dolgi, v zemljo vkopani cevi, stanovalci pa so na displeju naprave nastavili temperaturo 17°C. Kljub temu temperatura v stavbi tudi v hladnih dneh ni padla pod 21°C. V malo manj hladnih, čeprav oblačnih in deževnih dnevih, je temperatura znotraj narasla na 23 do 24°C, v sončnem in vročem dnevu pa na 26°C, torej stanovalcev ni niti malo zazeblo. In to kljub temu, da so imeli ves čas odprto kakšno okno v položaju za zračenje. Sistem prezračevanja očitno prenese dodaten prepih in dobro vodi klimo v stavbi. Ker relativna vlaga zraka v stavbi poleti ne preseže 40%, se tudi perilo na stojalu v njej odlično posuši. S tem smo v letošnjem poletju imeli probleme vsi, ki nimamo sušilnega stroja, saj smo nekatera debelejša bombažna oblačila, zaradi čudnih vonjav, morali vrniti nazaj v pralni stroj.
Tehnika sodobne gradnje z materiali, toplimi na otip in visokotehnološko opremljene pasivne stavbe so dobro zaščitile svoje stanovalce. In kar je zanimivo, to prednost bi pred zidanimi obdržale tudi ob popolnem izpadu vgrajene tehnike.
Pri vsem tem mnogokrat pomislim na angleški pojem »overengineering« s katerim opisujejo proizvode, ki so mnogo prerobustni in preveč komplicirani, kot bi bilo treba za opravljanje njihove funkcije. S tem snovalci dosežejo ravno nasprotno, saj otežijo uporabo proizvoda in podražijo morebitna popravila. V gradbeništvu pa lahko, na srečo, opazujemo poenostavljanje ter ponovno uvajanje starih principov. Namesto prezračevalnih in hladilnih sistemov stavbo tako oblikujemo, da se zaradi učinka dimnika prezračuje samodejno, elektronsko vodene in motorizirane senčilne žaluzije pa uspešno nadomestimo z natančno prav dolgim nadstreškom.
Poznam pa nekaj ljudi, ki so se ob mojem drgetajočem jamranju samo nasmihali. Njihova skrivnost je v tem, da imajo v bivališču čisto navaden sobni kamin, papir, nekaj trsk in dve poleni. Ko to zložiš v kurišče in prižgeš, se okolje popolnoma spremeni. Od nekod se pojavi še domača mačka, zasede najbolj vroč prostor tik ob steklenih vratcih, atmosfera pa se od sivo – hladne spremeni v toplo – rumeno. Kot v Betlehemu, rečejo.
