Za svetovnimi voditelji, ki v nas skoraj dnevno bolščijo z ekranov, naj bi se nahajali še neformalni gospodarji, za katere mnogi trdijo, da v resnici vlečejo niti sodobnega sveta.
 |
Pri tem pisci in kronisti največkrat omenjajo Rotschilde, ki veljajo za gospodarje svetovnega denarja, Bilderberge, zaprto organizacijo, sestavljeno iz množice bogatašev, politikov in znanstvenikov, Prostozidarje, Iluminate in prikrite trilijonarje, ki se nahajajo v ozadju. Logično je, da se skupine močnih posameznikov združujejo, saj stremijo za tem, da bi bil njihov vpliv še večji, če ne zaradi drugega pa zaradi stalnega preizkušanja svojih skritih moči. Poučeni trdijo, da imajo veliko vlogo tudi sorodstvene vezi v teh krogih, kar njihov položaj dodatno utrjuje. Usmerjanje je posebej učinkovito tudi zato ker je nevidno in strukturirano, s tem pa naj bi omogočalo majhni skupini ljudi, da ohranjajo in povečujejo vpliv nad množicami drugih. Vse to seveda nebi bilo možno, če te skupine nebi imele obilice znanja in informacij. In to je točka, na katero ciljam.
Če imaš danes v rokah informacije, se mora med njimi nahajati tudi serija poročil Medvladnega panela za podnebne spremembe, IPCC. Na prvem mestu se vedno znova nahaja kričeče opozorilo, da emisije toplogrednih plinov naraščajo s hitrostjo, ki vodi k nevarnim podnebnim spremembam. Hitrost, s katero se pogoji spreminjajo, lahko najbolje ilustriramo z enostavnim primerom. Nekateri dogodki, ki jih je Al Gore napovedal v svojem filmu Neprijetna resnica iz leta 2006, in trdil, da se bodo dogodili v tridesetih letih, so se uresničili že danes.
Če preletimo članke svetovnih revij zadnjih deset let, v katerih so se avtorji ukvarjali s podnebnimi temami, lahko ugotovimo zanimivo spremembo osnovne teme. Prej so opozarjali, da je potrebno odstraniti vzroke, torej zmanjšati količino toplogrednih plinov. Kar pomeni hitro znižanje porabe fosilnih goriv in zmanjšanje svetovne pridelave mesa. Slednjega podatka se pisci, pa tudi Al Gore, spretno izogibajo, čeprav živinoreja odda 18%, vsi avtomobili, vlaki, ladje in letala pa »samo« 13% vseh toplogrednih plinov. Danes pa v svetovnem tisku ne beremo več o vzrokih, ampak se težišče člankov premika v drugo smer. In sicer v opise krasnih novih tehnik, ki jih sicer še nihče ni videl, s katerimi pa bomo zajeli vse viške plinov, jih spravili v nekakšne nevidne žepe in s tem elegantno rešili planet. Pri tem pa vse krivulje svetovne porabe fosilnih goriv strmo rastejo, zaradi cene se zmanjšuje poraba bolj čistega zemeljskega plina in povečuje poraba premoga, ki je izjemen onesnaževalec.
Zanamcem zapuščamo še preko 300 nuklearnih elektrarn, od katerih nima nobena rešenega problema odlaganja odpadkov. Že dolgo je jasno, da je na tem področju tveganje večje od koristi, končna cena razgradnje pa mnogo višja od koristi vse proizvedene elektrike. Ne smemo pozabiti, da bo potrebno na nuklearne odpadke skrbno paziti naslednjih desettisoč let. Da bo zadeva še bolj absurdna, nemške privatne firme, lastnice nukleark, tožijo svojo državo za povrnitev stroškov razgradnje, ker jim je zaprla zastarele elektrarne. Pri nas pa se že kažejo obrisi dokončnega natega, ki se dogaja ob gradnji krasnega TEŠ 6. Nekateri trdijo, da bodo odgovorni presenečeno ugotovili, da je bila ocena zalog premoga za kakšno decimalko napačna, in da bo potrebno premog za požrešno peč uvažati, uvozniki pa so znani že od začetka te igre.
Odhoda na drugi planet, potem ko pokurimo tega, tudi za gospodarje ne bo, saj ugotavljamo, da Zemlji podobne tvorbe ni na vidiku niti v krogu nekaj svetlobnih let. Prežvekovanje nekaj desetletnih zalog hrane v podzemskem bunkerju pa tudi ni nobena zabava. Če bodo podnebne spremembe pometle s človeštvom, ne bo nobenega, ki bi včerajšnje gospodarje sveta občudoval in se jim klanjal. Kam sta torej poniknila pamet in znanje, ki so ju nabirali v dolgih generacijah rasti skritih klanov, ki ne seže niti koraka dalje od popolnoma banalnih kratkoročnih koristi dnevnega grabljenja nekakšnega bogastva. Zato gospodarjev sveta ne razumem, in ponovno trdim, da so navadni tepci.
