Odzivi na novi Energetski koncept Slovenije

Kako trajnostna je lahko slovenska energetika

Enotnega mnenja o tem, kakšen naj bi bil načrt prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo, ni, kažejo odzivi na tri scenarije, ki so jih pripravili na ministrstvu za infrastrukturo in iz katerih naj bi nastal osnovni razvojni dokument na področju energetike – Energetski koncept Slovenije (EKS).

Analize slovenske energetike kažejo, da je nujna prenova preskrbe z energijo, če želimo doseči cilje, ki jih na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in porabe energije zahteva od nas t. i. zimski energetski paket EU – to je 80-odstotno zmanjšanje emisij do leta 2050 glede na leto 1990. Cilje do leta 2030 bi še razmeroma zlahka dosegli, po tem pa bo morala slediti temeljita transformacija energetike. Mnenja ključnih akterjev v slovenski energetiki o tem, kako to storiti in doseči zastavljene cilje, si precej nasprotujejo, do predlogov infrastrukturnega ministrstva, ki naj bi nas popeljali v nizkoogljično družbo, pa so kritični tudi v nevladnih organizacijah. Del njihovih mnenj povzemamo v nadaljevanju, drugi del bomo objavili v naslednji številki revije.

Ali res potrebujemo TEŠ?

V Sindikatu delavcev dejavnosti energetike (SDE) Slovenije menijo, da bi moral energetski koncept tudi v prihodnje omogočati uravnoteženo strukturo proizvodnih virov električne energije, saj država potrebuje tako hidro-, termo- kot jedrsko energijo in alternativne vire.

»Izkoristiti je treba ves vodni potencial, predvsem Muro, ker sistem subvencioniranja električne energije, pridobljene iz solarnih modulov, v večji meri ni primeren za slovenska gospodinjstva in gospodarstvo. Vetrna energija je tukaj zanemarljiva,« pravi Branko Sevčnikar, predsednik SDE Slovenije. 

Po besedah direktorja Elektra Maribor Boris Soviča je težko napovedati prihodnost, saj je politika subvencioniranja obnovljivih virov v Evropi neenotna, prav tako nekatere države jedrskim elektrarnam nasprotujejo, druge jih podpirajo, nafta in plin pa sta povezana s stabilnostjo valut na svetu.

»Napačno bi bilo, če bi pri energetskem konceptu prevzemali druge vzorce, saj je slovenska energetika zelo specifična. Nobena druga država namreč ne zagotavlja dveh tretjin elektrike iz dveh elektrarn, prav tako nobena ne prenaša po žicah dvakrat toliko elektrike, kot je porabi. Najprej moramo odgovoriti na vprašanje, kaj bi radi s tem, kar že imamo,« je na posvetu, ki ga je junija pripravil SDE Slovenije, poudaril direktor Elesa Aleksander Mervar, ki je prepričan, da Slovenija potrebuje Termoelektrarno Šoštanj (TEŠ), saj nobena nova tehnologija ne bo proizvajala elektrike po ceni, nižji od 60 evrov za megavatno uro. Po Sevčnikarjevem mnenju TEŠ 6 sicer ni bil potreben, vendar opravičuje svojo vlogo pri zagotavljanju stabilne preskrbe in pri izpolnjevanju zavez do podnebnih sprememb: »Stari bloki tega ne bi omogočali.«

Božo Dukič, tajnik Združenja za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS), pravi, da bi namesto gradnje TEŠ 6 lahko obnovili bloka 4 in 5 za občutno manj denarja, vzporedno pa bi intenzivno delali na razvoju trajnih energetskih virov.

Da je kar koli cenejše in bolj zdravo kot TEŠ, je prepričan tudi Bojan Tomc, predsednik ZENS: »Če bi uvažali elektriko, Šaleška dolina ne bi bila onesnažena za 50 let naprej, manj bi bilo raka na pljučih, manj onesnažene zemlje in pridelkov. To je neprecenljivo in to smo zavozili. Ali sploh obstaja alternativa za zdrav zrak? Brez TEŠ 6, brez avta, brez razkošja, televizije lahko živimo, brez hrane kakšen mesec, brez vode le nekaj dni, brez zraka pa le dve minuti!«

Peter Novak iz podjetja Energotech nasprotno meni, da je TEŠ pomemben steber za stabilnost električnega omrežja, ki bo lahko deloval v sistemu do leta 2050, kar predvideva tudi predlog ministrstva: »TEŠ trenutno proizvaja 40 odstotkov slovenske elektrike. Izračunajte stroške uvoza te elektrike in potreben izvoz, da bi jo lahko plačali. Ne pozabite, nuklearka je stara več kot 25 let in vsaka okvara, ki zaustavi njeno delovanje, bi nas zelo drago stala, če ne bi imeli TEŠ.«

Prehod na čisto in obnovljivo energijo je dolžnost

V Greenpeacu so prepričani, da prehod na čisto in obnovljivo energijo ni pravna ali politična razprava – gre za neizogibno dolžnost trenutne vlade, da zaščiti svoje prebivalce: »Vsaka nacionalna energetska strategija, ki se piše danes, bi morala vključevati pravično opuščanje premoga do leta 2030 v skladu s pariškim sporazumom in z zavezo k hkratnemu razvoju sončnih, vetrnih in drugih elektrarn na obnovljive vire, s ciljem, da dosežemo najmanj 40-odstotni delež OVE do leta 2030. Tudi podatki ministrstva kažejo, da lahko le s takšno ambicijo izpolnimo naš podnebni cilj. Vlada pa s trenutnim predlogom EKS dovoli obratovanje TEŠ vse do leta 2054, kar je v nasprotju s ciljem pariškega sporazuma. Naši politični predstavniki prepuščajo usodo zapiranja TEŠ prostemu trgu (sistem trgovanja s kuponi C0₂ ETS). V tem primeru se lahko zgodi ne le veliko prepočasno opuščanje premoga, temveč tudi, da bo treba TEŠ ugasniti nenadoma, brez ustreznih mehanizmov za zaščito delavcev, kar lahko pomeni velik pritisk na ekonomsko-socialni položaj lokalnih skupnosti v neposredni okolici.«

Zapostavljamo razvoj sončne in vetrne energije

V teh dneh, ko nas opozarjajo, da bo letošnja suša najverjetneje dosegla status naravne nesreče, bi moralo biti vladi in ministrstvu za infrastrukturo jasno, da moramo v Sloveniji pravočasno ustaviti kurjenje premoga in nemudoma začeti razvijati obnovljive vire, kot so sončna in vetrna energija, opozarjajo v Greenpeacu: »Danes lahko spremljamo absurdno stanje, ko zaradi izjemno vročega poletja in pomanjkanja padavin našim hidroelektrarnam upada proizvodnja, TEŠ pa podira svoje proizvodne rekorde. Poleg tega smo razvoj sončne in vetrne energije zapostavili, da naši obnovljivi viri temeljijo le na vodni energiji.«

»S trenutnimi načrti ministrstva nam grozi, da bomo izgubili celotno desetletje sprememb – v desetih letih bomo dvignili delež OVE le za dva odstotka, tudi najbolj smeli scenariji ne previdevajo razvoja vetrne energije v naslednjih sedmih letih, cilj na področju učinkovite rabe energije pa je s predvidenim porastom s 23 na 27 odstotkov popolnoma nezadosten,« še pravijo v Greenpeacu.

Urad RS za makroekonomske analize v poročilu o razvoju za 2017 ugotavlja, da ima Slovenija v primerjavi z EU majhen delež sončne in vetrne energije, te vire pa tudi znatno počasneje uvaja kot EU. Medtem ko delež klasičnih OVE (trdna biomasa in hidroenergija) v Sloveniji presega 85 odstotkov, ti v EU pomenijo le še okrog 60 odstotkov skupne rabe OVE – nižji delež drugih obnovljivih virov imajo v EU le tri države.

Na vprašanje, iz katerih obnovljivih virov bi morali v Sloveniji pridobivati več električne energije in s kakšno dinamiko, so sogovorniki odgovarjali podobno. Dukič meni, da bi morali vsekakor nadaljevati z gradnjo hidroelektrarn (HE) in malih hidroelektrarn (MHE), predvsem pa resno pristopiti k rabi energije sonca in sočasno razvijati načine hranjenja te energije: »Biomasa je uporabna za sisteme daljinskega ogrevanja, ker bo lahko nadomestila fosilne energente.« Tomc ne daje prednosti nobenemu obnovljivemu viru in pravi, da bi morali biti prioriteta prav vsi, skupaj z ukrepi učinkovite rabe energije, pri čemer ne bi smeli pozabiti niti na pametna omrežja in modernizacijo elektrodistribucijskega sistema. Sevčnikar daje prednost hidroenergiji, nato pa sončni, vetrni, biomasi in geotermalni energiji.

Peter Kralj iz podjetja Gejzir, ki je prepričan, da bo treba predlagani EKS v kratkem prenoviti in novelirati, pravi, da so zaloge OVE v Sloveniji tako velike, da v veliki meri presegajo naše potrebe: »Trajnostno in okoljsko sprejemljivo preskrbo lahko zagotovimo tako, da uvajamo le obnovljive vire ob hkratni učinkoviti rabi energije. Smo v obdobju, ko se na področju energetske preskrbe dogajajo globalni premiki. Era klasičnih energetskih virov – premoga, nafte, plina in jedrske energije (urana) je v kulminaciji, ponovno se začenja čas OVE in racionalizacije porabe. Vzrok niso pohajajoče zaloge prvih, pač pa predvsem izpusti, ki so že presegli kritično mejo in so gotovo eden izmed dejavnikov pregrevanja ozračja in posledično klimatskih sprememb, ki bodo močno vplivale na celotno biosfero.«

Po besedah Petra Kralja bi morala Slovenija težiti k proizvodnji primarne energije iz OVE v velikosti 126 PJ, od tega naj bi 21 PJ pridobili iz vodnih virov, 16 PJ iz energije sonca, 10 PJ iz geotermalnih virov, 3 PJ iz energije vetra, 76 PJ pa iz biomase in odpadkov. Da bi lahko zagotovili tolikšno količino primarne energije iz obnovljivih virov, pa bi po njegovih izračunih potrebovali 17,3 milijarde evrov.

Glede na to, da je Slovenija bogata z vodnimi viri, Peter Novak na prvo mesto postavlja hidroenergijo, pri čemer opozarja, da bi morali zaustaviti odtekanje zimskih in poplavnih voda iz Slovenije s HE na Muri, Savi, Idrijci, z MHE in s črpalnimi elektrarnami z jezeri na višini: »Potrebna bo izgradnja dvonamenskih sistemov – za namakanje in proizvodnjo elektrike. Tu bodo morali ortodoksni okoljevarstveniki sprejeti kompromis med absolutom varovanja narave in realnostjo, da moramo Slovenci preživeti na tem ozemlju in se razviti v gospodarstvo z veliko energijsko, prehrambno in stanovanjsko neodvisnostjo.«

Na drugo mesto postavlja sončno energijo: »Veliko možnosti za postavitev sončnih elektrarn je na stanovanjskih in poslovnih objektih, možnosti vidim še v organizaciji proizvodnih energetskih zadrug v vaseh in manjših mestih.« Na tretje mesto postavlja biomaso in njeno uporabo za proizvodnjo metana in etanola, četrta na njegovem seznamu je vetrna energija, pri čemer meni, da Natura 2000 ne bi smela biti ovira: »Ptice in vetrnice gredo povsod po svetu dobro skupaj, tudi pri nas bi bilo mogoče uskladiti gospodarjenje v naravi.« Priložnost vidi še v proizvodnji vodika z viškom solarne elektrike, ki bi ga lahko uporabili kot surovino za proizvodnjo metana in metanola s pomočjo biomase.