Znano je, da je faza uporabe pri stanovanjskih objektih tisti del, ki prispeva največji delež k skupnim emisijam toplogrednih plinov. Zato vedno bolj težimo k energetsko učinkovitim stavbam. Okolje pa poleg uporabe stavbe obremenjuje tudi njena proizvodnja in odstranitev po koncu življenjske dobe. Kolikšna je ta in kolikšne izpuste CO2 povzroča pa je odvisno od tega, katere materiale uporabimo pri gradnji.

Analiza življenjskega kroga proizvoda

Analiza življenjskega kroga proizvoda (Life cycle Assasment - LCA) je tehnika, s katero se vrednoti okoljske vplive določenih proizvodov, kar omogoča okoljske primerjave dveh ali več produktov narejenih iz različnih osnovnih materialov, vendar uporabljenih za enak namen. Vedno bolj postaja pomembno, kakšen vpliv imajo na okolje izdelki in materiali, katere uporabimo pri gradnji. Upoštevati je potrebno od kod prihajajo materiali, kakšna je njihova predelava oziroma proizvodnja v izdelek in njihova uporaba v stavbah ter njihovo odstranjevanje ali ponovna uporaba oziroma recikliranje. Vpliv materialov oziroma izdelkov na okolje obravnavamo v treh fazah: proizvodna faza (ekstrakcija, proizvodnja in transport do objekta), faza uporabe (poraba energije, toplotno izolacijske lastnosti, vzdrževanje) in faza po izteku življenjske dobe (reciklaža, razgradnja ali odlaganje). Poglejmo si vsako fazo posebej.

Proizvodna faza

Energijo, ki se uporabi pri proizvodnji materiala ali izdelka imenujemo »vsebovana energija«. Klasični gradbeni materiali kot so beton, jeklo, aluminij ali plastika imajo v primerjavi z lesom veliko več vsebovane energije. Vsebovano energijo se navadno preračuna v ekvivalente izpuščenega in vezenega CO2, ki nastane pri proizvodnji. Zaradi vezanega ogljika v lesni masi ima les celo negativno emisijo CO2. Pri leseni gradnji uporabljamo tudi izolacije iz naravnih materialov kot so celulozna izolacija in plošče iz lesnih vlaken, ki imajo ravno tako majhno količino vgrajene energije in ravno tako tudi skladiščijo vezan ogljik, v primerjavi s klasičnimi izolacijami kot so ekstrudirani polistiren (stiropor), kamena, ali steklena volna. Nekoliko višjo vgrajeno energijo in več sproščenega CO2 pri proizvodnji imajo le folije, ki se uporabljajo kot parne ovire, sekundne kritine in lepilni trakovi, s katerimi zagotavljamo zrakotesnost lesenih objektov, ki pa so glede na maso celotne hiše skoraj zanemarljivi.

Neto emisije ekvivalentov CO2, vključno z učinkom vezave ogljika od zgoraj navzdol trdega PVC, jekla, recikliranega jekla, aluminija, opečnega bloka, porobetonskega bloka in žaganega lesa (povzeto po Tackle climate change use wood)

Emisije CO2 pri leseni (zgoraj) in betonsko jekleni hiši (spodaj). (povzeto po Tackle climate change use wood)

V neki švedski raziskavi so primerjali vsebovano energijo in emisijo CO2 dveh podobnih hiš - ena je bila izdelana iz lesa, druga pa iz betona in jekla. Razlika 2300 MJ/m2 vsebovane energije v materialu in konstrukciji zadostuje za šest let ogrevanja ene od hiš, medtem ko je razlika CO2 emisij 370 kg/m2, kar je ekvivalent emisijam pri ogrevanju, ki se sprostijo v 27-tih letih ali vožnji z volvom S80 130 000 km.

Faza uporabe

Znano je, da se tri četrtine energije v celotnem življenjskem krogu hiše porabi v fazi uporabe. Zato se vedno bolj strmi k energetsko varčni gradnji. Pravilniki za pasivno ali nizkoenergijsko hišo predpisujejo maksimalno dovoljeno porabo energije ne glede na to, iz kakšnih materialov je hiša grajena. Tukaj ima les spet veliko prednost pred ostalimi materiali. Ena glavnih prednosti je difuzijsko odprta konstrukcija lesene hiše, kar pomeni, da les in izolacijski material lahko sprejemata odvečno vlago iz prostora, ali kadar je zrak v hiši suh, oddajata v prostor, s čimer zagotovimo zdravo bivalno okolje.

Faza po izteku življenjske dobe

Po izteku življenjske dobe se lesene hiše lahko enostavno reciklira ali pa enake elemente uporabi za kakšen drug namen. Z majhno količino vložene energije lahko  masivne dele lesene hiše zmeljemo v iveri in predelamo v različne ploščne kompozite (iverka, OSB…). Vendar pa te možnosti ni vedno v bližnji okolici objekta, zato lahko les po koncu uporabe uporabimo kot obnovljiv vir energije. Pri tem se CO2 sprosti v okolje, katerega je drevo v fazi rasti iz ozračja vezalo v les in je bil tam skladiščen ves čas uporabe tega lesa. Enako kot z lesom lahko ravnamo tudi z izolacijskimi materiali na osnovi lesa in časopisnega papirja, ki smo ga uporabili pri izdelavi lesene hiše. Po drugi strani pa je reciklaža in predelava odpadkov, ki nastanejo pri klasično grajeni ali jekleno betonski hiši, veliko bolj težavna, poleg tega se za predelavo porabi veliko več energije.