Sedaj je že vsakomur, ki ima kaj soli v glavi jasno, da bo v kratkem potrebno korenito spremeniti način obnašanja prebivalcev tako imenovanega razvitega sveta. Pri tem pa sploh ni pomembno ali se planet ohlaja ali ogreva, saj smo že nekaj časa sredi bitke za ohranjanje najpomembnejših osnovnih virov, za vodo, zrak in rodovitno zemljo.
Kljub začetnim krčem, smo se začeli dobro spopadati z vidnimi nevarnostmi, ena od teh so smeti. Smeti vidimo, čutimo, prenašamo, vohamo in jih celo slišimo, zlasti takrat, ko v bližini kroži smetarski tovornjak. Imamo jih vsak dan v mislih in v rokah, zato so politiki tako hitro reagirali. Karkoli danes kupimo, oblečemo ali uporabljamo dalj časa, se bo končno spremenilo v odpadek. Ena oseba povprečno odvrže 500 kg smeti letno, polovico od tega pa že znamo ločiti in ponovno uporabiti. Pri tem je vzor v EU sosednja Avstrija, kjer so v zadnjih 10 letih zaprli vsa običajna odlagališča, z zbiranjem in ločevanjem odpadkov pa dosegli že skoraj novo kulturno raven in popolnoma rešili problem odpadkov. Odlično deluje tudi recikliranje, tako da je njihova končna energetska in okoljska smetarska bilanca pozitivna. To pomeni, da z recikliranjem prihranijo več energije in manj obremenjujejo okolje kot z zbiranjem in ponovno predelavo. Tak odnos do odpadkov pa ni prišel sam od sebe, saj je bil posledica hitrih, vidnih in nevarnih pojavov, med njimi je najbolj kričeč zastrupljanje podtalnice.
 |
Avstrijskemu zgledu delno sledimo tudi pri nas, saj nam postaja jasno, da je zbiranje in ločevanje odpadkov tako pomembno, da imamo kljub nekaj vloženega dela, na koncu dober občutek. Poleg tega je recikliranje postalo tako učinkovito, da se ponovna predelava veliko bolj splača, kot sežiganje.
Na drugi strani pa imamo opravka z nevidnimi odpadki, ki jih ne slišimo in ne vonjamo, odmetavamo pa jih kar vsevprek, brez da bi za to morali kaj plačati. Govorimo seveda o »odmetavanju« toplogrednih plinov, zlasti CO2. Nenehno ga spuščamo v na videz neskončen ocean zraka, pri tem pa niti ne pomislimo, da na njegovem dnu živimo mi sami.
Predstavljajmo si, da opazujemo nekoga, ki vsaki dve sekundi iz vozečega avta odvrže prazno cigaretno škatlico. Na razdalji enega kilometra se to ponavlja na vsakih 33 metrov, na koncu tehtajo ti odpadki skupaj 150 gramov. Med opazovanjem bi se zagotovo razjezili, nič pa nas nebi razjezilo, če bi bile škatlice nevidne. In točno to se dogaja, z vsakim prevoženim kilometrom odvržemo 150 gramov CO2, vendar so ti grami nevidni, niti ne smrdijo, zato za nas ne obstajajo.
Če bi CO2 spremenili v trdno obliko, podobno sivemu pepelu, bi slednji med vožnjo padal na cesto, ki bi hitro postala neprevozna, zato bi morali v vsak avto vgraditi škatlo za zbiranje CO2 pepela. Nato bi ob vsakem polnjenju 50 litrskega rezervoarja na črpalki, morali istočasno izprazniti 130 kg CO2 pepela, od prejšnjega polnjenja. Črpalke bi morale imeti ogromne zalogovnike, kupi tega pepela na odlagališčih pa bi že davno prekrili skoraj vso pokrajino. Na odlagališčih bi bil namreč zbran tudi ves pepel od začetka industrijske revolucije, ki se je začela pred 100 leti. V tem primeru bi kaj hitro spoznali, da se vozil, ki za 10% koristnega tovora odvržejo 90% pepela, ne splača izdelovati. Ker pa CO2 pepela ne vidimo, so bleščeče limuzine s čim večjo težo in porabo goriva še vedno sanje vsakega »pravega moškega«.
Ker je CO2 pepel neviden, se tudi nihče ne vznemirja zaradi 45 milijonov osebnih avtomobilov, ki drvijo po nemških cestah. Še manj se vznemirjajo letalski turisti, ki nenehno križarijo po vsem planetu, saj jim ni potrebno po izstopanju iz letala s seboj odvleči še 5000 kilogramov CO2 pepela. Ker pa je CO2 tako plinsko prijazen in se nevidno razsipava po atmosferi, nobenemu od nas niti na kraj pameti ne pade, da bi se odrekel svojemu avtomobilu ali letalskim počitnicam v najbolj oddaljenem kotu planeta.
Pri tem pa pametni inženirji ne iščejo rešitev za zmanjšanje CO2 odpadkov, ampak nas nategujejo, da bodo z zajemanjem in shranjevanjem rešili problem, kar je še ena iz vrste velikih in umazanih laži. Tehnično je namreč nemogoče zajeti in shraniti CO2, pri tem pa za to porabiti manj energije, kot smo je pokurili za njegov nastanek.
Rešitev planeta se zato skriva v razdelitvi na tretjine. Eno tretjino energetskih potreb planeta bomo lahko pokrili z obnovljivimi viri, drugo tretjino s tehničnimi varčevalnimi ukrepi, tretjo pa z uvajanjem novih vrednot, ki vse vodijo v smeri zmanjševanja porabe.
Če pogledamo debelino zračnega ovoja, ki greje in ščiti planet pred mrazom vesolja, je plast ki omogoča ugodno življenje in rast rastlin, debela 3 kilometre. Če za primerjavo planet zmanjšamo tako, da bo imel premer enega metra, bo ta plast zraka debela samo 0,3 mm, to pa je debelina človeškega lasu. Če svoje obnašanje čim prej spremenimo, se bomo morda rešili, ampak za las.
