Pogled klimatologinje na okoljske razmere v Sloveniji in premalo ustrezno razumevanje neposrednega človekovega vpliva na podnebne spremembe.
Kako sprejemate pojav neustreznega razumevanja podnebnih sprememb, še vedno prevelik del strokovne in splošne javnosti zanika neposreden človeški vpliv na podnebne spremembe in segrevanje ozračja?
S stališča znanosti, je slabo razumevanje tako pomembnega problema, na prvi pogled nerazumljivo. Namreč znanost na problem opozarjamo že več kot dvajset let, same raziskave podnebnih spremembe pa potekajo že skoraj 50 let. Če pa gledam na to nerazumevanje s stališča vsakodnevnega življenja, pa si ga delno lahko razložim. Podnebne spremembe nas ne ogrožajo ta hip, neposredno, na nekoliko bolj oddaljene grožnje pa se ljudje slabo odzivajo. In če k temu dodamo še prenasičenost z informacijami, tudi lažnimi, potiskamo problem podnebnih sprememb v ozadje. Politike pa itak zanimajo samo štiri leta, do naslednjih volitev.
Lučka Kajfež Bogataj |
Mnogi gospodarstveniki menijo, da drastičen prehod na OVE tehnično ni izvedljiv ali ni ekonomsko vzdržen, ukinitev obstoječih energetskih obratov (tudi na premog) pa lahko poruši varno energetsko oskrbo. Kako ocenjujete podnebno politiko pri nas in izven?
Politična prizadevanja so res ponekod velika, zlasti v tistih državah, ki so razvojno naravnane in razumejo, da gospodarstvo lahko dobi nov zagon samo z drugačnim modelom in to z nizkoogljičnim in hkrati krožnim modelom. Podnebne politike v Sloveniji praktično ni, saj nimamo potrebnih inštitucij niti kadrov, torej nikakršne politične volje za spopadanje. Nizko-ogljične strategije, ki bi povezovala vse sektorje nimamo. Drastičen prehod na OVE ta hip ni izvedljiv zato, ker smo energetsko preveč neučinkoviti. Dokler povprečen Slovenec porabi na dan okrog 110 KW ur energije, te enostavno ne moremo nadomestiti z OVE. Zato je energetska učinkovitost tisto, o čemer bi morali debatirati – ne pa nove energetske kapacitete. Gospodarstveniki naj se zamislijo, kako energijsko potratni so. Energetska intenzivnost slovenskega gospodarstva je še vedno skoraj za četrtino višja od EU-28. Za enak BDP porabimo bistveno več energije – in to je narobe.
OPIS KNJIGE Citat iz knjige |
Lučka Kajfež Bogataj v svoji najnovejši knjigi opozarja na uničenje, ki ga Zemlji, svojemu edinemu domu, nepremišljeno in sebično zadaja človek. Okoljske spremembe, ki so posledica človekove dejavnosti, so povezane med sabo in zajemajo vse od podnebnih sprememb, zakisanja oceanov, tanjšanja ozonske plasti, naglega izumiranja živalskih in rastlinskih vrst do rušenja dušikovega in fosforjevega kroga ter kemičnega in drugega onesnaževanja tal, vode in zraka. Današnja generacija, ki ima politično in ekonomsko moč, pa z nereševanjem težav in s prepočasnim prehodom v brezogljično in odgovorno družbo krožnega gospodarstva ogroža vse prihodnje. Katere hujše podnebne spremembe bi izpostavili, ki se v predindustrijski dobi niso dogajale in so znanstveno povsem dokazan znanilec človeškega delovanja?
Popolnoma dokazljiva posledica človekove dejavnosti so pogostejši in dalj trajajoči vročinski valovi. Ti ubijajo starejše in bolnike, zdravim ljudem znižujejo produktivnost in povzročajo slabo počutje. Vročinski valovi so v zadnjih dvajsetih letih samo v Evropi vzeli več kot 70 tisoč življenj.
Na drugem mestu so suše, ki so vse bolj pogoste v poletnem času in znižujejo kmetijsko pridelavo, pa tudi proizvodnjo hidroelektrarn. In to po vsej Sloveniji. Tudi poplavni valovi se gostijo, a ti k sreči delajo škodo bolj regionalno.
Lahko ovrednotimo vso nastalo materialno škodo, ki sledi zaradi suš, poplav, neurij, jo statistično beležimo?
Statistični podatki zadevajo samo informacije o direktni škodi oziroma o škodi, ki je uradno ocenjena. Pa že ta gre lahko v več sto milijonov Evrov letno. Posredne škode za zdravje ljudi, slabšo kakovost podtalnice, izgubo kmetijskega trga, dražjo hrano in še marsikaj pa ne poznamo. Ta na dolgi rok vseskozi narašča in je verjetno primerljiva po velikosti z uradno priznano škodo.
Ali lahko posameznik z zmanjšano porabo energije vpliva na zajezitev podnebnih sprememb, v kolikor se globalno razmerje proizvedene energije v korist obnovljivih virov energije bistveno ne poveča? Je znano koliko rastejo OVE globalno?
Absolutno! Že prej sem omenila, da povprečen Slovenec porabi na dan okrog 110 KW ur energije, lahko pa bi jo z ukrepi URE znižali na kakih 80 kWh. Če gledamo s stališča ciljev trajnostnega razvoja, pa bi morali v prihodnosti stremeti k pol manjši vrednosti. To bi pomenilo, da bi se naš odstotek rabe obnovljivih virov energije znatno zvišal.
Globalna rast obnovljivih virov energije je silovita, če gledamo relativne številke. A v absolutnem deležu se to še vedno ne pozna, saj tudi celotna poraba energije še vedno raste.
Prehod v brezogljično družbo terja hitrejše prilagoditve na mnogih področjih. Katere ukrepe, razen učinkovitejše rabe energije, izpostavljate kot ključne?
Prehod v brezogljično družbo zahteva drugačen gospodarski model. Današnji gospodarski model »vzemi, proizvedi, porabi in odvrzi« enostavno zahteva prevelike količine virov in energije in ti niso več neomejeni, razpoložljivi in cenovno dosegljivi. Za zdaj nihče natančno ne ve, kako razviti nov model gospodarstva. Morda je zasnova za to model krožnega gospodarstva, v katerem so izdelki in storitve skrbno zasnovani tako, da omogočajo kroženje materialov in ohranjajo dodano vrednost, kolikor dolgo je to le mogoče. Za tak prehod pa moramo svojo miselnost in vrednote osredotočati na storitve, ne na produkte. Na souporabo, ne na posedovanje. Na ravni EU države že razmišljajo o zakonodaji, ki bi spodbujala inovacije, boljše oblikovanje proizvodov in ki bi usmerjala obnašanje uporabnikov ter ustrezne poslovne modele.
Ključno pa je tudi, da se prilagodimo na vse pogostejše vremensko pogojene naravne nesreče. Za sušo so to zbiralniki vode, velikosti kot je npr. goriški Vogeršček, ter sistemi za namakanje in gojenje na sušo bolj odpornih sort. Za poplave je to boljše prostorsko načrtovanje in premišljeno podeljevanje gradbenih dovoljenj, enako velja za zemeljske plazove. Za neurja s točo so to protitočne mreže. Tudi okrepljena pripravljenost zdravstvenega sektorja ob vročinah je nujna.
Letno v Sloveniji prebivalec zavrže 73 kg hrane, samooskrba s hrano stalno pada, živinoreja pa kot vemo, močno negativno vpliva na segrevanje ozračja. Kako okrepiti zavedanje, da s prehranskimi navadami potrošniki neposredno prispevamo k poslabšanju razmer?
Ta hip res potrebujemo široko razpravo o naši prehranski verigi, mesni prehrani in zavrženi hrani. Če bi se začeli obnašati bolj samooskrbno, bi na poti od polja do našega krožnika izgubili manj hrane. In če pri tem tudi potrošniki ne bi več zavrgli nič hrane, ter se prehranjevali večinoma s hrano rastlinskega izvora, bi rešili več težav hkrati. Kmetijstvo bi potrebovalo manj novih površin, kar bi ohranjalo primerno rabo tal in ekosisteme ter kakovost in količino vode. Porabili bi manj mineralnih gnojil, kar pomeni manjši vpliv na dušikovo kroženje. Zmanjšali bi tudi rabo nevarnih pesticidov in drugih kemičnih snovi, ki nam zdaj s polj uhajajo v okolje in so potencialno nevarni za zdravje. Za manjšo proizvodnjo gnojil in za preostalo prehransko verigo bi to pomenilo tudi, da je potrebne veliko manj energije, kar nadalje pomeni manjše izpuste CO2, NO2 in metana. Energijski strošek za našo trenutno prehrano je tudi do 20 KWh na dan. Lahko pa bi bil le nekaj kWh na dan.
Je segrevanje ozračja neposredno povezano z zdravjem ljudi, se da ovrednotiti tovrstno škodo?
Zdravje podnebne spremembe ogrožajo bistveno bolj, kot si predstavljamo. Vročinski valovi direktno ubijajo ali pa nam slabšajo kakovost življenja. Spremenjene podnebne razmere vplivajo na zdravje in počutje neposredno in posredno. Neposredni vplivi so toplotna obremenitev, vplivi na kakovost zraka in obremenjenost z alergogeni. Spremenjeno podnebje pa vpliva na zdravje tudi posredno, s slabšim stanjem ekosistemov, hidrološkega cikla, manjšo proizvodnjo hrane in novimi prenašalci bolezni. Podnebne spremembe pospešujejo razvoj in širjenje prenašalcev bolezni, na primer komarjev, klopov in podgan. Spremenjene podnebne razmere utegnejo povečati odpornost nekaterih vrst bakterij na obstoječa zdravila. Finančna škoda vsega tega je za zdravstvene blagajne resna grožnja, čeprav jo je težko oceniti. Nedvomno lahko doseže tudi do nekaj odstotkov BDP-ja.
Katero evropsko državo bi izpostavili kot svetel zgled prilagajanja nevarnostim podnebnih sprememb?
Nedvomno Veliko Britanijo in Finsko. Obe sta svoji strategiji pripravili že pred desetimi leti in zdaj vestno izvajata premišljene in postopne akcije v dialogu z prizadetimi deležniki na vseh področjih: od kmetijstva, gozdarstva, industrije do turizma. Ugotovili so, da je to mnogo cenejše, kot pa odpravljati škode. In pri tem dajejo prednost tistim prilagoditvam, ki hkrati tudi zmanjšujejo izpuste toplogrednih plinov – od zelene infrastrukture do toplotne sanacije stavb.
