Od začetka poletja do konca jeseni so se vrstile kritike na scenarije infrastrukturnega ministrstva, ki naj bi nas popeljali v nizkoogljično družbo. Do predlogov ministrstva so bili kritični tako ključni akterji v slovenski energetiki kot tudi nevladne organizacije in posamezniki.
Del njihovih mnenj smo predstavili že v prejšnji številki revije, tokrat povzemamo njihov pogled na energetske projekte, nuklearko in morebitno poenotenje stališč gospodarstva in politike glede osnovnega razvojnega dokumenta na področju energetike.
Koncept razvoja velikih centraliziranih proizvodnih obratov, kot jih predvideva predlog infrastrukturnega ministrstva, in ki vključuje tudi dolgoročno rabo jedrske energije, se ne sklada s konceptom razvoja obnovljivih virov energije (OVE), opozarjajo tako v društvu Focus kot v Greenpeacu.
Dolgoročna raba jedrske energije ne spada v EKS
»Gradnja nove jedrske elektrarne ’zaklene’ Slovenijo v centraliziran, nefleksibilen sistem, ki temelji na prenosni infrastrukturi, pasivnem distribucijskem omrežju in na razmeroma majhnemu številu proizvodnih enot (elektrarn), električno energijo pa dovaja zgolj v eno smer. Večja raba OVE predvideva aktivno rabo prenosnega in distribucijskega omrežja, z aktivnejšim reguliranjem moči (pametna omrežja), kjer je končni odjemalec v veliko primerih hkrati tudi proizvajalec električne energije (ang. prosumer). Sistema ne moremo razvijati v obe smeri, že iz preprostega razloga, ker nimamo dovolj sredstev za vlaganje v infrastrukturo in razvoj. Odločiti se bo treba med enim in drugim, pri čemer se zavzemamo za tistega, ki bo prinesel več koristi celotni družbi in okolju, torej za decentraliziran sistem,« so v Focusu in Greenpeacu med drugim zapisali v komentarjih, ki so jih podali na predlog usmeritev za pripravo EKS.
Dolgoročna raba jedrske energije po mnenju obeh nevladnih organizacij nima kaj iskati v EKS. Cilj bi moral biti 100-odstoten prehod na obnovljive vire za proizvodnjo elektrike do leta 2050: »Predlog EKS predvideva dolgoročno rabo jedrske energije in ’uporabo OVE za napredno decentralizirano proizvodnjo v gospodinjstvih in stavbah’, kar je v popolnem neskladju s predvideno gradnjo velikih centraliziranih proizvodnih obratov, ki ne omogočajo vključevanja variabilnih OVE. Spodbujati je treba decentralizacijo proizvodnje elektrike iz OVE ter začeti prestrukturiranje elektroenergetskega sistema stran od velikih centraliziranih proizvodnih enot.«
Da je predlog energetskega koncepta preveč jedrsko obarvan, je prepričan tudi Karel Lipič, predsednik Zveze ekoloških gibanj (ZEG): »Energetski koncept je zgolj kamuflaža za drugi blok jedrske elektrarne. Več poudarka bi morali dati alternativnim virom, pogrešam tudi zemeljski plin, ki bi lahko bil četrti steber slovenske energetike in je osrednji energent za prehod v nizkoogljično družbo.« Po njegovem mnenju bi moral EKS, ki bo začrtal pot slovenske energetike do leta 2030 s pogledom do leta 2050, določiti nacionalne energetske smernice, ki bodo zasledovale razvoj blaginje državljanov in celotnega gospodarstva, ne samo ekonomski dobiček posameznih delov gospodarstva: »Okoljski vidik in kakovost življenja sta v tem dokumentu premalo upoštevana.«
EKS sicer predvideva, da po letu 2043 Slovenija za proizvodnjo elektrike ne bo več izkoriščala jedrske energije. Na vprašanje, ali iz tega naslova izhajajo kakšna tveganja glede preskrbe z elektriko, Bojan Tomc, predsednik Združenja za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS), odgovarja: »Tveganj ni. Dovolj časa imamo, da na strehah 150.000 hiš postavimo sončne elektrarne, ki bodo pokrile manko elektrike iz nuklearke. Poleg tega v vseh državah okoli nas proizvedejo več elektrike, kot je porabijo, energija pa je cenejša kot kdaj koli. Če imamo zdaj denar za termoelektrarno in premog, nafto, plin, bomo lahko tudi takrat plačali sosedom za elektriko. Glede na to, da moramo zmanjšati porabo energije in povečati učinkovitost, tako ali tako ne potrebujemo novih termoelektrarn in nukleark.« Božo Dukič, tajnik združenja, pa upa, da bomo do takrat že kakšen korak naprej v energetski neodvisnosti in da bo edina težava, s katero se bomo morali soočiti, dekomisija ob zaprtju nuklearke.
Za stabilnost elektroenergetskega sistema se po besedah Petra Novaka iz podjetja Energotech tudi po zaprtju nuklearke ni bati: »Edino tveganje bo zaradi preostalega goriva in njegovega skladiščenja. Obnovljivi viri in upravljanje sistema block-chain bodo pomagali prebroditi zaprtje nuklearke. Vsekakor pa nova jedrska elektrarna ne pride v poštev.«
| Ministrstvo: V največji meri smo poskušali upoštevati pripombe Na ministrstvu za infrastrukturo trenutno pripravljajo besedilo EKS za uradno javno obravnavo. Glede na številne pripombe različnih deležnikov na prvotni predlog koncepta nas je zanimalo, ali jih namerava ministrstvo na kakršen koli način vključiti v novo besedilo in katere. Iz službe za odnose z javnostmi smo prejeli naslednji odgovor: »Pri pripravi besedila EKS za uradno javno obravnavo smo poskušali v čim večji možni meri upoštevati prejete predloge za dopolnitve, ki smo jih od junija do oktobra prejeli deset. Med uradno javno obravnavo bodo podana tudi pojasnila k tem predlogom, medtem ko v trenutni fazi posveta na objavljeno gradivo to ni predvideno.« | |||||
Kako poenotiti stališča?
Ali smo v Sloveniji sposobni poenotiti stališča gospodarstva in politike, ko gre za strateško energetsko usmeritev države, kakršen je energetski koncept? »Seveda smo,« je prepričan Bojan Tomc. Kako? »Z argumenti in doslednim opozarjanjem. Dejstvo je, da so fosilna goriva predraga in v zatonu, OVE pa vedno bolj dostopni, poceni, preprosti. Energetski koncept mora v osnovi priznati, da se poraba energije zmanjšuje, da se energetsko prenavlja veliko število stavb in da ljudje sami rešujejo svoj problem preskrbe z energijo – s sončnimi elektrarnami, z lastnimi malimi hidroelektrarnami, geosondami, uporabo lesne biomase iz lastnih gozdov ipd. V zadnjih petih letih, na primer, so cene solarnih sistemov padle za tretjino, tako da so konkurenčna investicija tudi brez subvencij.«
Božo Dukič je prepričan, da bi morali najprej vsi trgovci s fosilnimi energenti sprejeti dejstvo, da se njihov čas izteka: »Časi, ko so napeljali vsak svojo cev, montirali nanjo števce in ’kasirali’, se iztekajo. Pametni trgovci že zdaj iščejo nove poti in in nove možnosti preživetja na trgu. Vsi vemo, da so največji lobisti prav trgovci z naftnimi derivati, zato je treba tudi gospodarstvenike podučiti, da je konec naftnega obdobja. Ko jim bomo pokazali, kakšne možnosti se odpirajo na drugih področjih, se bodo radi otresli odvisnosti.«
Branko Sevčnikar, predsednik SDE Slovenije, meni, da bi lahko poenotili stališča: »Pogoj je jasnejša strategija vlade, poleg tega bi morala biti v pripravo tako pomembnega strateškega dokumenta, kot je energetski koncept, vključena vsa slovenska stroka.« Sogovornik največjo težavo vidi v tem, da »Slovenija kot država nima strategije na nobenem področju, zato je težko načrtovati tudi strategijo na področju energetike«.
Nekoliko manj optimističen je Peter Novak, ki pravi, da gre svetovni razvoj energetike nezadržno v smeri obnovljivih virov: »Sčasoma bo tudi pri nas prišlo do poenotenja na tem področju, vprašanje pa je, ali ne bo takrat že prepozno. Energetika bo decentralizirana, dokončno jo bo spremenila IT-tehnologija s sistemom block-chaine, ki je od bitcoina že prešla v svetovno bančništvo, že jutri pa bo to tehnologija upravljanja z energetiko.«
Glede morebitnega poenotenja stališč je pesimističen tudi Peter Kralj iz podjetja Gejzir: »Politične stranke, ki trenutno vladajo Sloveniji, niso enotne niti glede tega, kaj je življenjskega pomena za delovanje države ter kaj mora ostati v državni lasti in kaj ne. Podobno je v energetiki. Denar, ki bi ga lahko država iztržila iz proizvodnje energije, predvsem električne, posredno vlaga v nove, milijardne energetske proizvodne objekte, po drugi strani pa na vsakem koraku srečujemo podhranjene in v veliki meri tehnološko zastarele infrastrukturne objekte, med katere spada tudi električno omrežje.«
Energetski projekti s potencialom za razvoj države in gospodarstva
Slovenska politika je po mnenju sogovornika dolžna zagotoviti zanesljivo, trajnostno ter cenovno in okoljsko sprejemljivo preskrbo z energijo tako za državljane kot za gospodarstvo. Porabo energije bi morali zmanjšati, ne da bi pri tem ovirali nadaljnji razvoj. »To se deloma že uresničuje z racionalno rabo, uvajanjem novih tehnologij in s spremenjenim življenskim slogom. Zanesljivost preskrbe pa lahko dosežemo le z izgradnjo kakovostne infrastrukture za distribucijo energije in energentov, ki bo povezana s sosednjimi državami in celotno regijo, predvsem pa s čim manjšo energetsko odvisnostjo.
Med kratkoročnejšimi energetskimi projekti, ki obetajo razvojni potencial za državo in spodbujajo razvoj gospodarstva, Peter Novak izpostavi izgradnjo vodnih zajezitev, dvonamenskih sistemov za namakanje in proizvodnjo elektrike ter gradnjo hidroelektrarn. Tudi Branko Sevčnikar meni, da bi zagon vsem vrstam gospodarstva zagotovila gradnja hidroelektrarn na srednji Savi in Muri, hkrati bi se odprla nova delovna mesta.
Božo Dukič prihodnost vidi v projektih, ki omogočajo čim hitrejši prehod na ogrevanje in hlajenje objektov z OVE: »Velik potencial je tudi v menjavi električnih grelnikov s toplotnimi črpalkami. Še zlasti, če upoštevamo, da za ogrevanje sanitarne vode v električnih grelnikih v Sloveniji porabimo 20 odstotkov v nuklearki proizvedene elektrike.«
Bojan Tomc je prepričan, da moramo postati dežela sonca in uporabe električnih vozil: »Za to imamo idealno pozicijo – od Pirana do Murske sobote je 300 kilometrov, kar je mogoče prevoziti z enim polnjenjem električnega avtomobila. Vsi termalni centri in hoteli bi se morali ogrevati z geosondami. Ob morju bi morali izkoriščati energijo morja, v planinah energijo rek in potokov, v Prekmurju geotermalno energijo. Vsaka turistična kmetija bi morala izposojati e-kolesa, kar bi bila dodana vrednost k nastanitvi, hrani in drugim storitvam. Dnevno 15 evrov za izposojo e-kolesa pomeni 300 evrov mesečno zaslužka, investicija v e-kolo je tako izplačana v enem letu oziroma sezoni. V turizmu je skritih 100.000 delovnih mest, v obnovljivih virih na področju energetike še nadaljnjih 100.000, če upoštevamo tudi gradbene storitve pri celovitih energetskih prenovah objektov.«
